Občutke krivde najpogosteje doživljamo takrat, ko smo izrazito osredotočeni na vedenje, ki je prispevalo k negativnim posledicam v našem življenju ali življenju nekoga drugega. Včasih je ta občutek tako močan, da z njim postanemo močno obremenjeni in ne najdemo načina, kako ga sploh obvladati. Pri krivdi velja omeniti tudi sram, saj sta si čustvi dokaj podobni, obe namreč vključujeta slabe občutke do samega sebe. Krivda je v splošnem povezana z nečim, kar smo (ali nismo) storili, po drugi strani pa sram doživljamo kot občutek, da smo slabi, nesposobni, nevredni … Ko oboje postane globoko zakoreninjeno v nas, lahko močno vpliva na kakovost življenja nasploh. 

»Krivda je sicer čustveni opozorilni znak, ki se ga naučimo skozi odraščanje. Njen namen je sporočati, kdaj smo nekaj naredili narobe, spodbuja nas k preučevanju nastale situacije in s tem pomaga razvijati boljši občutek za lastno vedenje.«

Nezdrava ali pretirana krivda

Krivda je nezdrava, če je nesorazmerna z dano situacijo ali povzroča akutno ali celo kronično stisko. Če imamo pogosto občutke krivde že za najmanjše stvari, pomeni, da si ne dopuščamo napak in pretirano pričakujemo od sebe in drugih. Ob tem se kar samo ponuja vprašanje, od kje vse izvira. Nezdrava krivda se lahko pojavlja zaradi: 

- spopada med vrednostnimi sistemi (nekdo, ki je odraščal v bolj konzervativni kulturi, lahko čuti krivdo zaradi določenih in običajno svobodnejših standardov, ki veljajo drugje),

- nesočutni in pretirano strogi vzgoji (če vzgoja temelji na sili in visoki stopnji zbujanja krivde, lahko otrok to močno ponotranji in ponese v odraslost),

- nerealnih standardih vedenja (nihče ni popoln in če od sebe pričakujemo, da ne bomo nikoli delali napak, bomo zelo verjetno večkrat doživljali krivdo),

- prikrivanju večje napake (če naredimo nekaj slabega in to zadržimo zase, lahko sčasoma krivda začne naraščati, kar vodi v tesnobo).

Kako lahko krivda vpliva na nas? 

Zaradi krivde lahko postanemo pretirano odgovorni, ustrežljivi in si močno prizadevamo živeti po pravilih, kar sčasoma lahko vodi v preobremenjenost ali izgorelost, saj smo pripravljeni narediti vse, da bi popravili dejanje iz preteklosti. S tem povezana je tudi vestnost, zaradi katere nas začne skrbeti vsako dejanje, ki bi lahko po našem mnenju lahko imelo negativne posledice za druge. Pretirana krivda lahko s seboj nosi tudi občutljivost, zaradi katere vsa dejanja presojamo kot pravilna ali napačna in postanemo pravzaprav obsedeni s tem, ali smo dovolj dobri do drugih. Seveda pa nas močna krivda lahko tudi ohromi, kar pomeni, da je v ospredju tako močan strah, da raje vzdržujemo svoj status quo, kot da bi naredili še kakšno napako. 

Pogosta je tudi maska samozanikanja, saj občutimo manj krivde, če postavimo druge v ospredje, pri tem pa svoje potrebe potlačimo in čustveno zablokiramo. V tem primeru se ne zavedamo, da za tem stoji krivda in ne altruizem. Morda se celo počutimo krive za stvari, ki so jih storili drugi, razlog za to pa se navadno skriva v pomanjkanju razmejitev in nizki samozavesti. V tem primeru smo lahko zelo dovzetni tudi za projekcije drugih, ki nas po krivem obtožujejo, zbujajo krivdo in nas s tem silijo, da jo prevzamemo nase. 

Kako si lahko pomagamo v boju proti občutkom krivde, jih sprejmemo, ko so pomembni in izpustimo, ko niso? 

Pomembno je, da se naučimo biti v stiku s seboj v takšni meri, da znamo prepoznati krivdo in njen namen. Namen krivde seveda ni, da bi se počutili slabo, temveč da se iz nje nekaj naučimo. Če se učimo iz svojega vedenja in napak, je manj verjetno, da bomo to ponovili v prihodnosti. Če smo recimo drugi osebi rekli ali naredili nekaj slabega, nam krivda pravi, da se moramo pogovoriti in opravičiti. Potrebno je tudi zavedanje, da nihče od nas ni popoln. Prizadevanje za popolnost je recept za neuspeh, saj je nikoli ni mogoče doseči. Vsi kdaj pa kdaj naredimo napako, ki jo kasneje obžalujemo, a ključno pri tem je, da se je zavemo, se iz nje nekaj naučimo in sprejmemo, da smo nenazadnje samo ljudje. 

Pomembno je, da nas krivda ne popelje v samoobtoževanje in nenehno premlevanje. Če pa pri sebi opažamo, da smo zelo dovzetni za krivdo in vsa občutja, ki pridejo skupaj z njo, se moramo vprašati, od kje to izvira. Zaradi nezdrave krivde lahko vztrajamo v odnosih, ki bi jih morali že zdavnaj zapustiti in delamo stvari, s katerimi si škodimo. V tem primeru je potrebno te globoke občutke predelati, se dokopati do korenin težav in si odpustiti. Odstranjevanje tančice krivde nam omogoča, da smo bolj povezani s tem, kar doživljamo, s svojimi mislimi in dejanji ter tako bolj pristni s seboj in drugimi. 

Viri: PsychCentral / GoodTherapy