Tako kot mnogi drugi osebnostni konstrukti obstajajo tudi pri pefekcionizmu dobri in slabi vidiki – natančneje, raziskave kažejo, da obstajajo prilagodljive in neprilagodljive oblike perfekcionizma. 

Prilagodljivi perfekcionisti si prizadevajo za uspeh, pravočasno zaključujejo in izpolnjujejo obveznosti ter naloge in imajo visoke standarde za svoje delo. Zavedajo se svojih prednosti in pomanjkljivosti, a pri tem ne pretiravajo. Perfekcionizem postane neprilagojen takrat, ko se posameznik preveč ukvarja s popolnostjo pri vsem, kar počne, zato ni zanj nič dovolj dobro. (Pre)visoka merila pa projicira tudi v druge, zato je izjemno kritičen. Ta perfekcionizem lahko povzroči izogibanje nalogam in odgovornostim zaradi strahu pred neuspehom.

Raziskava psihologov Hewitta in Fletta je pokazala, da obstajajo 3 oblike perfekcionizma: 

– vase usmerjen perfekcionizem,

– v druge usmerjen perfekcionizem,

– družbeno predpisan perfekcionizem.

Vase usmerjen perfekcionizem vodi do vestnosti in visokih standardov pri delu, povezan je z visoko delovno storilnostjo in kariernim uspehom. Takšni posamezniki pričakujejo, da bodo popolni pri vsem, kar počnejo, in so zelo samokritični, če ne izpolnijo svojih visokih pričakovanj. Kako razmišlja takšen perfekcionist? 

"Prizadevam si biti popoln, kot sem le lahko."

"Neprijetno mi je, če opazim napako pri svojem delu."

"Ves čas moram delati v največji možni meri."

"Postavil sem zelo visoke standarde."

V druge usmerjen perfekcionizem vključuje visoka pričakovanja do drugih in je povezan s kritičnim presojanjem njihove uspešnosti. To lahko privede tudi do tega, da takšen posameznik zaradi visokih pričakovanj in nezaupanja ne delegira dela drugim, pač pa ga raje opravi sam. Pogosto uporablja agresiven slog humorja za kritiziranje drugih. Za razliko od ostalih dveh opisanih oblik perfekcionizma se pri tej kaže povezanost s spolom; konkretno to pomeni, da so ženske poročale o višjih stopnjah v druge usmerjenega perfekcionizma. Kako razmišlja takšen perfekcionist? 

"Ne prenesem, če ljudje v moji bližini delajo napake."

"Če nekoga prosim, da nekaj stori, pričakujem, da bo to naredil brezhibno."

"Vem, da bom sam najbolje opravil to nalogo, zato je raje ne bom naložil drugemu."

Tretji tip perfekcionizma je ’družbeno predpisan’ in ga poganja občutek pritiska, da moramo biti popolni v vsem, kar počnemo. Pri tej obliki je posameznikova samopodoba povezana z občutkom nerealno visokih pričakovanj, kar pogosto pomeni doživljanje tesnobe ob misli, ali dovolj uspešno izpolnjujemo standarde. Ti posamezniki imajo običajno nizko samopodobo in težko najdejo pozitivne načine za obvladovanje stresa in stiske. Kako razmišlja takšen perfekcionist? 

"Težko izpolnim pričakovanja drugih."

"Ljudje okoli mene pričakujejo, da bom uspel v vsem, česar se lotim."

"Čutim, da so ljudje okoli mene prezahtevni."

"Moja družina pričakuje, da bom popolna."

Ostali strokovnjaki menijo, da poleg opisanih treh obstajata še dve obliki, in sicer odkriti in prikriti perfekcionizem. 

Odkriti perfekcionisti so zelo naklonjeni redu in izkazujejo tesnobo, če imajo občutek, da ne obvladujejo stvari okoli sebe. Izogibajo se dejavnostim, kjer nimajo kontrole. Ta oblika perfekcionizma naj bi bila povezana z miselnostjo, da so naše sposobnosti (npr. inteligenca, kreativnost …) fiksne ali vnaprej določene in da jih ni mogoče razviti. Odkriti perfekcionisti se bojijo neuspeha in so pripravljeni storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi imeli nadzor. 

Prikriti perfekcionisti so ’zaprti’ perfekcionisti in jih je včasih težko prepoznati, saj njihova dejanja ne ustrezajo vedno perfekcionističnemu razmišljanju in vedenju. Pogosto imajo nizka pričakovanja do ljudi v njihovi bližini, morda celo trdijo, da imajo radi povprečnost, a znotraj sebe skrivajo veliko željo po uspehu. 

Nič ni narobe, če si prizadevamo za uspeh na kateremkoli področju že. A če nikoli nismo zadovoljni z rezultati, lahko to pomeni, da smo nagnjeni k popolnosti. Ena od težav v tem primeru je, da vedno gledamo, kaj gre narobe, namesto da bi gledali, kaj gre prav. Ključno je, da se znamo izogniti perfekcionistični miselnosti in narediti malce samorefleksije. Razmislimo lahko: 

Od kod izvira želja po popolnosti? Kaj so zame stresne situacije in kako se z njimi soočam?

Zakaj si ne upam tvegati in delati napake? Kaj bi pomenilo zame, če bi drugi videli, da nisem popoln? Velikokrat se izkaže, da nadpovprečna težnja po popolnosti izvira iz nerealno postavljenih standardov v otroštvu. V tem primeru je dobro takšne zakoreninjene vzorce predelati s pomočjo strokovnjaka. 

Viri: Which type of perfectionst are you, Psychology Today / Styles of perfectionism, Stress and ressilience