Tukaj lahko ugotovite, ali imate obsesivno-kompulzivno motnjo.

Kako pomagate tistim, ki imajo diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje?

Psihiatrija je v zadnjih desetletjih bolj usmerjena v raziskovanje bioloških, genetskih dejavnikov za nastanek te motnje. Zato človeku najprej predpišejo zdravilo. Antidepresive. V kognitivno-vedenjski terapiji pa to motnjo obravnavamo psihološko. Poskušamo jo razumeti.

Mi ne moremo nadzirati, kakšne misli nam bodo rojile po glavi. Če se opazujemo, ko opravljamo neke rutinske dejavnosti, ko recimo pomivamo posodo, bomo opazili, da imamo lahko zaskrbljujoče misli, lahko imamo katastrofične misli, lahko nekaj načrtujemo, lahko analiziramo, lahko se z nekom primerjamo ... Možgani pač opravljajo svoje poslanstvo. Če jih ne okupiramo z nečim, gredo po svoje.

A nekateri ljudje imajo prepričanje, da ni vseeno, kakšne misli nam rojijo v glavi. Imajo tako magično prepričanje, da se misli lahko udejanjijo. Kajti popularna psihologija uči, da lahko v veliki meri vplivamo na svoje misli, da moramo razmišljati pozitivno ... Se pravi imajo ljudje svoje razloge, zakaj teh nenavadnih misli ne pustijo pri miru. Ampak bolj kot se človek začne boriti s temi mislimi, več jih je. Samo množijo se. Če bi jo človek pustil pri miru, bi misel samo prišla in odšla.

Ampak če si mi damo prepoved, da ne bomo mislili na rožnatega slona, se nam bo pred očmi ponavljal samo rožnat slon. Tako da začnemo z ljudmi delati vaje, s katerimi se učimo vzpostavljati distanco do svojih misli. Govorimo si, da je to samo misel. Ni treba, da se s svojimi mislimi res zapletam. Delamo torej vaje, kako svojih misli tudi ne jemati resno.

Kaj pa, če so ljudje razvili tudi postopke, s katerimi se pomirjajo?

Če so ljudje razvili tudi kompulzije, delamo načrt opuščanja teh postopkov. Če sem zaradi strahu, da se bom okužila z mikrobi, razvila, da se petkrat na dan tuširam, se bom zdaj samo enkrat. Ali pa recimo za začetek dvakrat. Toda človeka moramo pripraviti na to, kar se bo zgodilo, ko bo opustil te postopke, s katerimi se pomirja. Pogovorimo se, da bo tesnoba seveda narasla, če ne bo šel in preveril, ali je ugasnil vse luči po hiši. Ampak tudi razložimo, da bo tesnoba sama izginila, če jo pustimo pri miru. Človek, ki se zateka k postopkom, ki ga pomirijo, namreč te izkušnje nima. Ker je prej vedno, ko mu je tesnoba začela rasti, na neki točki naredil postopek, s katerim jo je zmanjšal. Ko je spet začela rasti, je spet naredil ta postopek in jo zmanjšal. Nima izkušnje, da tesnoba naraste in potem sama izzveni. Pomagamo mu, da dobi to izkušnjo.

Če je prej človek, ko je dobil misel, kaj če sem koga povozil, se na prvem križišču obrnil in šel pogledat, bo zdaj peljal naprej. Tesnoba bo naraščala, potem pa izzvenela. To bo trajalo samo par minut. A prej nikoli ni počakal toliko časa in tega ni doživel. Ker ljudje smo nagnjeni k temu, da delamo to, kar nam zmanjšuje občutek tesnobe.

Enako je, če opuščamo kajenje. Človek ima impulz, da bi spet vzel v roke cigareto. Ampak če počaka, ta impulz traja nekaj minut in mine. In to ne da bi človek kar koli naredil. Sčasoma jih je tudi vse manj.

Naredimo torej seznam vseh postopkov, s katerimi se človek pomirja. To je lahko tudi kozarec viskija, čokolada … Nato jih začnemo opuščati.

Eno je torej, da se naučimo, da sprejmemo tudi neprijetne misli, ker to ni nekaj, kar lahko nadziramo. Drug del zdravljenja je, da se izpostavljamo tem okoliščinam, ki se jih bojimo.

Ali razmišljate tudi, zakaj se človek tega boji?

Potem v nadaljevanju terapije gremo tudi v ozadje te motnje. Zanima nas, kateri dejavniki so pripeljali do tega, da se je pojavilo toliko tesnobe. To so lahko zunanje okoliščine. Lahko gre nekdo čez težka razvojna obdobja. Lahko se ločuje, lahko mu je umrl bližnji, lahko da je izgubil službo ... To so težke zunanje okoliščine, kjer večina ljudi začne doživljati tesnobo. Gre za strah. Sprašujemo se, ali bomo zmogli to, kar je pred nami.

Lahko je ta tesnoba torej normalen odziv. Lahko pa je v človeku neka psihološka ranljivost, zaradi katere tesnobo pogosto doživlja. Lahko si postavlja previsoke zahteve – moram biti popoln, ne smem delati napak ... Perfekcionizem, pretirana odgovornost, pretirana delavnost, jaz moram delati, če ne delam, nisem nič vreden ... Ves čas moram biti močan, vse lahko sam ... Vse to so osebnostne značilnosti, ki so rizični dejavnik za razvoj anksioznih motenj. Ker tukaj pa si pritiske delamo sami. Lahko se sicer zgodi, da si perfekcionist ter hkrati v službi, kjer veliko zahtevajo od tebe. Se pravi tukaj se notranje in zunanje okoliščine poklopijo. Ampak pogosto si ljudje sami povzročajo pritiske.

Če želimo skozi življenje z manj tesnobe, je torej dobro, da razrahljamo neke osebnostne značilnosti, ki so pogoste pri anksioznih motnjah. Tudi to, da vse jemljemo tako resno, da imamo ogromno težnjo po nadziranju, da moramo vse obvladovati, da mislimo, da moramo preprečiti, da bi se kaj strašnega zgodilo ...

Pri anksioznih motnjah je pa potem tudi skupni imenovalec, da se poskušamo tej tesnobi izogniti. In izogibati se nikoli ni dobro. Z vajami čuječnosti se le učimo vzpostavljati distanco do teh misli. Recimo človek lahko misli, da je jeza nekaj groznega in razdiralnega, da ne sme nikogar grdo pogledati ... To v realnosti ni dosegljivo. Ker jeza nam tudi pomaga, da nekoga zaustavimo. Mu povemo, da je zdaj pa dovolj. A kdor misli, da je to škodljivo, se bo takrat ustrašil in se imel za slabega človeka. Take stvari v psihološki obravnavi rahljamo in vzpostavljamo distanco do svoje misli, da jeza nikoli ni v redu.

Lahko malo več poveste o tem rahljanju?

Recimo, če je nekdo perfekcionist, to ni naključje. Lahko je imel kot otrok izkušnjo, da je bil sprejet le, ko je nekaj naredil popolno. Če pa je naredil napako, so ga napadli, kako je površen. Zato se je tega začel bati. Takšne značilnosti so lahko pogojene z vzgojo, z odnosi, ki jih imamo v primarni družini, pa tudi z vrednotami, ki nam jih posreduje družba. Ker družbeno cenjene lastnosti so, da si prijazen, prijeten, da daš prednost drugim, ne sebi, da si marljiv, prava čebelica ... Če je nekdo bil sprejet samo, ko je vse naredil popolno, lahko misli, da mora vse narediti popolno, da bo sprejemljiv za druge ljudi.

Kako zdaj to spremeniti? Če je nekdo perfekcionist, ne loči, kaj je bistveno in kaj ni. Vse naredi popolno. Poleg tega nima izkušnje, kaj se zgodi, če kaj malo poenostavimo, spustimo, naredimo tako, da ni popolno, ampak samo dovolj dobro. Človek misli, da se bo, če le malo popusti, zgodilo nekaj strašnega. To rahljamo. Ugotovimo, v katerih okoliščinah je smiselno, da je človek perfekcionist, kdaj pa bo poskusil, kako je, če si površen. Tako človek dobi izkušnjo, da se tudi takrat ne zgodi nič hudega.

Se pravi, da definiramo te lastnosti, ki povzročajo tesnobo. Pogledamo, v katerih okoliščinah se izražajo. Pomislimo, česa se bojimo, da se lahko zgodi, če opustimo, razrahljamo to lastnost. Ker te lastnosti so pogosto obramba.

Nekateri psihoterapevtski pristopi so potem bolj usmerjeni v preteklost, v to, kako se je nekaj zgodilo. Drugi pa rečejo, poglejmo raje, kaj je tukaj in zdaj, pomislimo, kako bi to spremenili.

 Ne zamudite tudi prejšnjega članka, ki smo ga imeli o obsesivno-kompulzivni motnji.           

Tukaj si preberite več o anksioznih motnjah in fobijah.