Obsesivno-kompulzivna motnja ali OKM temelji na anksioznosti, ki jo v psihoterapiji lahko uspešno zdravimo. Res pa je, da klienti, ki v terapijo pridejo s tovrstno motnjo ali njenimi lastnostmi, pogosto tega ne povedo ob samem začetku terapije, saj je z OKM še vedno povezana kar nekaj stigme.

Simptomi obsesivno-kompulzivne motnje 

OKM, kot smo že omenili, karakterizirajo obsesije, ki jih doživlja posameznik, in kompulzivna dejanja, ki jih nato opravlja. Obsesije so ponavljajoče se vsiljene misli ali vzgibi, ki se ne zdijo del posameznika, temveč se zdijo tuje. Kompulzivna dejanja pa so dejanja, ki jih posameznik opravlja z namenom sprostitve anksioznosti. Kompulzivna dejanja se posamezniku po navadi ne zdijo racionalna – opravlja jih zgolj zato, da se otepe anksioznosti, ki spremlja obsesije.

Obsesije se lahko pojavljajo v obliki pogostih misli, ki se zdijo vsiljene ter imajo lahko nasilno ali seksualno vsebino. Prav tako se lahko pojavljajo v obliki impulzov – prav tako seksualnih ali nasilnih – ali kot kakršen koli drug impulz, ki se zdi destruktiven ali nor. Obsesije posameznik doživlja, kot da prihajajo od nekje zunaj – nekaj, s čimer se posameznik ne identificira – se ne želi identificirati ter v njem vzbuja strah pred samim seboj. Po navadi je strah povezan z izgubo kontrole in  tem, da bo posameznik podlegel impulzu ter dejansko naredil nekaj norega, destruktivnega, nasilnega, seksualnega. Prav zato imajo obsesije lastnost vzbujanja strahu, tesnobe, anksioznosti in se jim posameznik želi izogniti ali jih potlačiti, kar pa je na neki način ironično, saj so ravno obsesije del potlačenih vsebin, ki silijo v zavest.

Da se posameznik razbremeni anksioznosti in tesnobe, ki jih povzročajo obsesije, se bo zatekel h kompulzivnim dejanjem in ritualom. Ta dejanja lahko obsegajo vse od čiščenja do preverjanja ter drugih konstantno ponavljajočih se dejanj, za katere posameznik ve, da niso racionalna, vendar se mu zdi, da se jim ne more upreti.

OKM in panični napadi

Panični napadi so prav tako nekaj, kar lahko pogosto spremlja posameznike, ki se spopadajo z OKM. Če so obsesije signifikantnejše, jih lahko spremljajo panični napadi, povezani s strahom pred izgubo nadzora nad samim seboj. To je še posebej lahko takrat, ko je vsebina obsesij povezana z nasiljem nad drugimi, seboj ali blaznenjem ali pa, da se bo zgodilo nekaj groznega, nad čimer posameznik nima vpliva.

Podobno kot tudi pri generalizirani ali socialni anksioznosti je tudi pri OKM podlaga za obsesije penetracija nezavednih vsebin v zavedno. To je pomembno vedeti tudi, ko se z OKM srečujemo v terapiji, saj je ozaveščanje potlačenih vsebin, ki so razlog za obsesije, pomembno pri njihovi eliminaciji.

OKM z razvojnega vidika

Z vidika razvoja posameznika se zdi, da je obsesivno-kompulzivna motnja tesno povezana z okoljem, kjer otroci niso mogli uravnavati svoje anksioznosti skozi razmerja s starši in se na ta način tega niso naučili delati tudi pozneje v odraslem življenju. Okolja, kjer so takšni posamezniki kot otroci živeli, so bila navadno takšna, da so imeli starši težave z obvladovanjem lastne anksioznosti, zato je otrokova anksioznost ostala brez primerne pozornosti. Takšna okolja posamezniki z OKM, ki opisujejo svojo preteklost, po navadi označijo kot kaotična – okolja, kjer je prevladovalo tudi nasilje ter zloraba oziroma so ga kot otroci dojemali kot okolje, kjer je potrebna visoka stopnja konstantne pripravljenosti.

Otroci, ki so odraščali v takšnih okoljih, po navadi sklenejo, da morajo biti popolni in da mora biti, kar koli se lotijo, popolno, saj le tako lahko vplivajo na okolje in le tako zagotovijo, da okolje ostane mirno, nadzorovano. Vendar pa je to zabloda, ki se v njihovi odrasli dobi kaže tako, da vedno skušajo pridobiti nadzor nad okoljem s tem, da sledijo svojim kompulzivnim dejanjem.

OKM, krivda, odgovornost in gotovost

OKM prav tako karakterizira občutek krivde in odgovornosti posameznika, ki ga vodi k potrebi po konstantni gotovosti v življenju. To lahko vodi tako daleč, da se posameznik počuti odgovornega tudi za stvari, za katere tudi sam dobro ve, da so zunaj njegovega dosega in nadzora, pa se občutku krivde ne more izogniti, saj ta prihaja iz njegovih arhaičnih psiholoških struktur. To nemalokrat daje pridih omnipotentnosti razmišljanja takšnega posameznika.

Prav zaradi pomanjkljivih odnosov v njihovem otroštvu bodo posamezniki, ki se spopadajo z OKM, razvili odnos do lastnih kompulzij, prav tako pa ni redko, da se neživim predmetom pripisuje lastnosti živih. Vse to na neki način služi kot substitut za avtentične odnose.