Kdaj ima nekdo obsesivno-kompulzivno motnjo, kdaj pa je nekaj normalno, če se lahko tako izrazim?

Obsesivno-kompulzivna motnja spada med anksiozne motnje. Človek dobi to diagnozo, kadar ima obsesije in/ali kompulzije. Obsesije so vsiljive misli. Na primer, lahko se ponavlja misel – kaj pa, če sem na cesti koga povozila. Ali – ko držim nož – kaj če bom koga zabodla. Globoko vernemu človeku se lahko v cerkvi pojavlja misel: Jezus je kreten. To so torej neke ponavljajoče se misli, ki so za človeka povsem nesprejemljive.

Tako se lahko začne in ker je človeka strah, razvije neke določene miselne ali fizične postopke. Recimo, ko se pojavi neka neprijetna misel, si prikličem v domišljiji neko mirno, lepo pokrajino. Verni ljudje se zatečejo h kakšnim mantram ali molitvam ... S tem miselnim postopkom želijo nevtralizirati to neprijetno misel, ki se ponavlja. Lahko pa razvijejo tudi neke fizične postopke. Če ima nekdo obsesivno misel, da se lahko okuži s kakšnimi bakterijami, se bo lahko pretirano umival. To pa potem postane kompulzija.

Toda verjetno ni slabo preveriti, preden odideš od doma, ali si ugasnil vse naprave?

Težko bi našli človeka, ki nima kakšnih ritualov, postopkov, s katerimi se pomirja. Pogoj za diagnozo je zato, da te kompulzije oziroma rituali trajajo vsaj eno uro dnevno. Oziroma da je motnja izražena do te mere, da bistveno zmanjšuje kakovost človekovega življenja.

Treba je razumeti, da te kompulzije vedno služijo temu, da se človek z njimi pomiri. Skozi te postopke gre, ker se ob neki miselni predstavi počuti tesnoben. To je enako, kot se lahko nekdo pomiri s tem, da poseže po alkoholu ali čokoladi. Težava je, kadar te postopki za pomirjanje postanejo pretirani. Ko jih človek dela, sicer res dobi trenutno pomiritev. Potem pa se ta tesnoba spet pojavi. In človek se spet zateče k tem postopkom. Če nato zaradi preverjanja naprav vsak dan zamuja v službo, to že vpliva na kakovost njegovega življenja.

Toda zakaj nekateri čutijo to tesnobo, drugi pa ne?

Človek lahko začne v nekem obdobju svojega življenja čutiti tesnobo. Lahko je več dejavnikov, zakaj. Vprašanje pa je, kaj nato on s to tesnobo dela. Ljudje smo nagnjeni k temu, da bi se radi neprijetnih čustev znebili. Vse bi naredili, da bi se pomirili. Enako je z bolečino v telesu. Ko jo začutimo, postanemo povsem osredotočeni na to, kako se je znebiti. Ko se pojavi tesnoba, smo torej ljudje nagnjeni k temu, da iščemo načine, kako bi se je znebili. Lahko gremo delati vaje meditacije, lahko delamo nekaj, kar nas sprošča, lahko se poskušamo zamotiti in gremo vrnariti ali gremo na jogging, lahko iščemo zagotovila, da bo vse v redu ... Se pravi z nekom drugim se pogovarjamo in ga sprašujemo, ali misli, da bo vse v redu. Vprašamo ga, ali misli, da se lahko tukaj zgodi kaj hudega. Potem lahko preverjamo. Preverjamo, da smo vse naredili, kot je treba. Lahko začnemo pretirano analizirati. Premlevamo in premlevamo, ampak ne pridemo do končnega zaključka. Strokovno temu rečemo ruminiranje.

Razumeti moramo torej, da so absurdne misli nekaj normalnega?

Ko smo budni, imamo v enem samem dnevu, na tisoče misli. Ko so delali študije, so ugotovili, da je 13 odstotkov teh spontanih misli - bizarnih, absurdnih, socialno nesprejemljivih.

Ni torej razlika, da nekateri ljudje imajo absurdne misli, drugi pa jih nimajo. Le nekateri se začnejo s temi mislimi ukvarjati. Če recimo stojimo z avtom pred prehodom za pešce in gre mimo gručica otrok, mene lahko naenkrat prešine predstava, kako pritisnem na gas in zapeljem vanje. Zdaj pa – nekdo si bo rekel, kakšna čudna misel. Danes sem bolj utrujen in razrvran, ker se mi dogaja več napetih stvari, zato imam več takih misli. Nekdo drug pa se bo prestrašil, kaj to govori o njegovi podzavesti. Kaj če se v njem skriva morilec? Misli si, da je grozen človek, da ne bi smel imeti takih misli.

Toda obsesivna-kompulzivna motnja je nekaj, česar se lahko znebimo. V naslednjem članku nam bo Aleksandra P. Meško, specialistka klinične psihologije, razložila, kako to doseči.