Pozdravljeni!

Slišim, da vam takšno hčerkino vedenje povzroča stisko. Skušal sem se vživeti v vašo kožo, in prva stvar, ki mi pride na misel, je, da je veliko odvisno tudi od njene starosti. Si predstavljam, da imate najstniško hčer. V tem primeru je normalno, da se upira vašim pravilom in skuša postati samoodločujoča, samostojna oseba. Gre za normalen razvojni proces.

Morda bi pomagalo, da hčerki ne postavljate rigidnih, avtokratskih pravil, ampak se z njo pogovorite kot z vam enakovredno osebo. Velikokrat najstniki zaradi uporništva naredijo ravno nasprotno, kar jim mi zapovemo, zato je takšen način po navadi neučinkovit. Lahko ji razložite, kakšne so možne posledice njenih dejanj in da je to tudi njena odgovornost. Na takšen način bi lahko začutila, da je oseba s samostojno voljo in svojo odgovornostjo.

Hkrati se mi zdi pomembno izpostaviti, da trenutne negotove razmere povzročajo veliko neprijetnih občutkov vsem ljudem, in prepričan sem, da tudi vaši hčerki. Zanikanje trenutne realnosti je pogost obrambni mehanizem, ki ga ljudje uporabljamo za samozaščito. Povprašajte jo, kako ji je z vsem tem, kar se dogaja. Lahko ji tudi poveste, da je normalno, če jo je strah, če je jezna, če ji je neprijetno. Pomembno je tudi dejstvo, da je takšno stanje začasno in bo lahko kmalu zopet videla svoje prijatelje. Mogoče ji bo to pomagalo sprejeti začasne omejitve.

S prijaznimi pozdravi,

Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt