''Zelo blizu sva si bila, skupaj sva nakupovala, šla v pube, vsak dan po tečaju plesa me je odpeljal tudi v bližnji park, kjer sva se igrala,'' je povedala za britanski Mail Online. ''Njegova smrt me je res prizadela. Občutek se imela, kot da sem izgubila vsa čustva, jokala sem vsako noč in si želela, da bi ga dobila nazaj. Želela sem si, da bi se nekega dne vrnil.''

''Počutila sem se izgubljeno. Izgubila sem ves nadzor. Ves čas sem imela tudi tisti glasek v govoril, da sta druženje in hrana nepotrebni. Edina stvar, ki je bila sprejemljiva je bila, da sem izgubljala odvečne kilograme.'' To je bila tudi edina stvar, za katero je imela občutek, da jo je lahko nadzorovala.

Dve leti kasneje so ji diagnosticirali anoreksijo nervosa. V šoli se je v tistem času spopadala tudi s številnimi zbadljivkami svojih vrstnikov, kar je stvari samo še poslabšalo. ''Vso osnovno in srednjo šolo so me zafrkavali, uglavnem zaradi mojega poljskega priimka. Zafrkavali so me tudi zaradi določenih vidikov mojega videza. Moje oči so bile prevelike, moja ušesa preveč štleča. Komentirali so smrt mojega očeta, češ da v šoli jočem samo zato, ker je moj oče mrtev. Velikokrat so mi rekli res grde stvari, da sem grda ali ničvredna.''

Preberite še: Želela si je biti popolna. To jo je prignalo na rob smrti

''Mislim, da je k nizki samopodobi prispeval tudi ples, kjer sem vsak dan preživela pred ogledalom in se opazovala, ali sem dovolj suha. V ozkih pajkicah je težko skriti svoje šlavfke. Glas v moji glavi je ves čas kričal, da so moje noge predebele, da bi lahko bila uspešna v tej industriji. Da moram izgubiti odvečne kilorgrame, da bi bila sprejeta.''

''To je običajno pomenilo en kos toasta, lahek jogurt in jabolko. Povsod, kamor sem šla, sem hodila in nisem veliko sedela. Delala sem zgibe v svoji sobi in pred spanjem poskoke. Več ur sem preživela v telovadnici in več ur plesala, pa čeprav nisem imela več energije. Želela sem biti suha.''

Preberite še: Na začetku sem bila previdna samo pri hrani

Kar štiri leta je bila ujeta v začarani krog stradanja, a odločila, da mora stvari spremeniti, ko se je že tako sestradala, da je tehtala le še 48 kilogramov in ni imela več energije za to, da bi dokončala izpite na baletni šoli. ''Svetovali so mi, da ne grem na zadnji izpit v plesni šoli, saj je moje zdravje prešibko. Imela sem popolnoma podhranjeno telo. Kljub temu sem šla na izpit, a so mi noge trikrat odpovedale in nato sem se sesedla. Šele takrat sem dojela, kaj delam svojemu telesu.''

Odločila se je, da bo znova pričela jesti in da se bo imela rajši. ''Nasmeh na obrazu je bil takrat redek, moje oči so bile mrtve, bila sem zlomljena. Mislila sem, da je edina prava pot ta, da imam čim nižjo telesno težo. A dovoljbilo je dovolj. Želela sem živeti.''

Že nekaj mesecev po tem, ko se je le odločila narediti spremembo, se je počutila bolje. Tudi njena samopodoba se je izboljšala. ''Sedaj sem nekje na polovici okrevanja in stvari so vsak dan boljše. Sedaj mi je všeč, da pridobivam telesno težo in nočem več, da me motnja hranjenja obvladuje.''