Kritiziranje

Ko kritiziramo svojega partnerja, mu s tem dajemo informacijo, da je z njim nekaj narobe, da nam ni všeč, da bi se moral spremeniti … Pri tem seveda zagrabimo prvo stvar, ki nas v odnosu moti in jo projiciramo v partnerjevo vedenje ali čustvovanje. »Vedno si tako hladen, zakaj se me ne dotakneš več?« »Nikoli ne greva nikamor skupaj.« »Vedno si tako slabovoljen, nič več ti ni všeč.« »Nikoli ne daš ti pobude za kaj novega, ti je sploh še do tega odnosa?« Kot ste opazili sta v primerih uporabljeni besedi vedno in nikoli, ki sta pri konfliktnih temah, s katerimi se ne znamo spoprijeti na funkcionalen način, vedno prisotni. Partner se tako počuti napadenega, zato je nekaj normalnega, da se bo odzval obrambno. Gre za zelo nevaren vzorec, saj se nobena od vključenih oseb ne počuti razumljeno, sprejeto, ljubljeno. 

Obrambno vedenje

Če smo zgoraj omenili kritiziranje, ki predstavlja eno stran pola, je na drugi strani obramba, ki jo kritiziranje izzove. Obramba v konfliktu obsega različna vedenja, kot so: vztrajanje pri svojem mnenju, ne da bi partnerja sploh poslušali; iskanje izgovorov; vračanje obtoževanja – »ne, ti si kriv«; nestrinjanje - »ne, ni res kar praviš«, izmikanje … Vse to pa preprečuje prevzemanje odgovornosti za težave in še dodatno stopnjuje negativno komunikacijo. Ne glede na to, ali nas partner morda kritizira, obramba nikoli ni prava pot do razrešitve konflikta, saj vodi le še v zaostritev in začaran krog nerazrešenih tem.

Prezir

Prezir je vsaka izjava ali vedenje, s katero se skušamo postaviti ’nad’ partnerja. To so zasmehovanje,  norčevanje, žalitev, zavijanje z očmi in delanje grimas, sarkazem. »A daj no, tak revček si zdaj, ja bogi no!« »Kakšen pa si, misliš, da te bo še katera hotela?« »Še nikoli nisem imela partnerja s tako malo denarja, te bom mogla jaz preživljati?« Od vseh treh jezdecev je prezir najbolj razdiralen za odnos, saj uničuje naklonjenost in spoštovanje drugega, kar je v odnosu eden od bistvenih elementov.

Ustvarjanje distance

Namerno ustvarjanje distance oz. razdalje lahko razumemo v fizičnem ali psihičnem smislu. Pri prvem gre za namerne umike iz konflikta, ko oseba fizično zapusti prostor ali stanovanje z namenom izognitve, kaznovanja, ignoriranja … V psihičnem smislu pa gre za čustveno nasilje, ki se kaže kot namerno kaznovanje s tišino, čustveni umik, kar drugemu partnerju vzbudi negotovost, nevarnost. Če takšno vedenje uporabljata oba, bosta konflikte namerno pometala pod preprogo da bi se le izognila neprijetnim temam, situacijam. Če pa je takšno vedenje značilno le za enega partnerja, pa se tako znajdeta v začaranem krogu, kjer eden išče pogovor, drug pa se temu izmika. Tudi v tem primeru ne more priti do ustrezne razrešitve konfliktnih tem.

Povzeto po: dr. Gottman, Four Horsemen are Divorce Predictors