Smo ljudje sposobni neke zdravo razumske sredine? Kaj je zdrava sredina, kakšna je vloga moškega, kakšna ženske v partnerskem razmerju? O tem smo se pogovarjali s psihologom dr. Andrejem Perkom. 

Kakšen je danes sodoben partnerski odnos? Kje so danes razmerja na boljšem, kje na slabšem? 

''Sodoben partnerski odnos je danes seveda drugačen, kajti družba kot celota se spreminja in s tem tudi vloge mož in predvsem žena v družbi in družini. Nedvomno je več enakopravnosti, kajti oba zakonca sta običajno zaposlena in si tudi razdelita gospodinjska opravila. Na drugi strani pa partnerski odnosi v mnogih primerih ne zdržijo  'za vse življenje', kajti mnogi mladi niso sposobni prevzeti odgovornosti do življenja v polni meri in s tem tudi za vztrajanje v partnerski navezi, ki je velikokrat posuta tudi s trnjem.''

Kakšno vlogo naj bi imel v razmerju moški, kakšno ženska? Kaj je v človeški naravi, da bi dali drug drugemu, a si danes morda ne dajemo več? 

''Moški naj bi bil v partnerskem odnosu še vedno moški, in to večina njihovih partneric tudi pričakuje. In tudi obratno. Danes pa z vsemi novimi teorijami o enakosti moških in žensk (kar je popolna traparija) predvsem feministični in gejevski krogi vnašajo v družbo ogromno zmede. Moški daje v razmerju seveda svojo moškost, to pomeni, da se njegova partnerica lahko zanese nanj, da bo znal v ekstremnih, kritičnih razmerah vzeti vajeti v roke in da bo sposoben pokončno in odločno rešiti krizo. Danes pa so takšni moški vse redkejši. Partnerice ga poskušajo napraviti za še eno mamo v družini, še za eno žensko, in to se ne konča dobro. Moški v takšnih razmerah postane copata ali pa se upre in odide (fizično ali kako drugače: v alkoholizem, poklic, delo, da ga ni doma itd).''

Če vas citiram, je 'današnja družba precej feminizirana, prav tako pa moški niso več 'moški''. Menite, da bi, če še enkrat parafraziram, morala biti ženska še vedno tista, ki je 'za štedilnikom', moški pa tisti, ki služi denar? 

''Gotovo so se stare vloge moškega in ženske v partnerstvu danes spremenile. Včasih je oče delal, mati pa je z mnogimi otroki ostajala doma in skrbela za dom. Delo je bilo jasno razdeljeno in s tem ni bilo problema. Danes pa sta oba, kot sem že omenil, zaposlena, in prav je, da prav tako moški pomaga pri gospodinjskih delih, da previja otroke in jih tudi pazi, ko je treba. S tem ni nič manj moški. Moškost se meri in kaže z drugimi vatli. Ne predstavljam pa si, da bi moški ne služil denarja in skrbel finančno za svojo družino. Tukaj se vloge ne morejo zamenjati, kajti vsaka normalna ženska parazita ne prenaša in ga ne more spoštovati. Obratno je vse to mogoče. ''

Velikokrat pravimo, da pravega recepta za uspešno razmerje ni, a vendarle se zdi, da je večinoma za uspeh navadno odgovorno spoštovanje in sprejemanje naravne biti človeka. Se strinjate s tem, da ne moremo spoštovati drugih, če ne spoštujemo in navsezadnje ne sprejemamo sami sebe?

''Težko živimo z nekom, če imamo sami s seboj težave. Kaj pomeni sprejemanje samega sebe? Pomeni predvsem neko osebnostno zrelost, odgovornost, da človek notranje dojame, kdo je, kje in kaj so njegove notranje psihološke meje, ki mu omogočajo, da razume, kaj so njegove naloge in kaj ne. Takšen človek bo znal razlikovati med svojimi potrebami in potrebami drugih in se ne bo obremenjeval s problemi, ki niso njegovi. Kolikor toliko zrel človek sprejema svojo realno sliko in tudi brez iluzij lahko tvorno vstopa v odnos z drugim.''

Ženske si iščemo podobne partnerje, kot so naši očetje, moški pa pridobijo vzorec od svoje matere. Navadno privabljamo v svoje življenje tudi ljudi, ki 'pritiskajo na gumbe tam, kjer boli'. Je človek, ki ne razčisti nekih vzorcev iz svoje primarne družine, človek, ki navsezadnje s svojo materjo ali očetom nima nekega zdravega odnosa, sposoben normalnega razmerja, o katerem je govor zgoraj?

''Posameznik, ki ni razčistil odnosa z očetom in materjo, ta (ne)odnos nezavedno nese v partnersko zvezo. V partnerju išče rešitelja, ki mu bo uslišal in zapolnil vse potrebe, ki v primarnem odnosu z očetom in materjo niso bile potešene. Večinoma gre tu za patološki odnos v primarni družini, ko je otrok spregledan, ignoriran, ko ne izpolni potreb lastnim staršem. Pozneje se zgodijo v partnerstvu hudi konflikti, ki si jih partnerja ne znata razložiti in jih seveda rešujeta na popolnoma neustrezen način, dokler partnerstvo ne razpade (ali pa poiščeta psihoterapevtsko pomoč).''