Kako znova najti stik s svojim telesom in užitkom v vsakdanjem življenju

Mislim, da smo ženske še vedno zelo močno naučene, da damo druge in njihove potrebe na prvo mesto. Užitek pa pride na vrsto, ko bo vse drugo opravljeno – skoraj kot nagrada. Težava je, da seznam nikoli ni zares končan. Vedno je še nekaj nujnega, nekdo nekaj potrebuje, nekaj bi lahko naredile bolje. Meni je blizu ideja: kaj pa, če užitek ni nagrada, ampak gorivo? Kaj če nam ravno stik z nečim prijetnim, živim, čutnim pomaga, da imamo več notranjega prostora tudi za vse zahtevne stvari v življenju? Užitek ni nujno nekaj velikega ali seksualnega. Lahko je občutek sonca na obrazu, dobra hrana, gibanje, dotik, smeh. Morda si moramo najprej sploh dovoliti, da je tudi to pomembno.

Naš vsakdan od nas zahteva ogromno pozornosti. Služba, odnosi, telefoni, informacije, opravila, načrtovanje, skrbi. Veliko časa smo nekje v prihodnosti ali preigravamo stvari, ki so se že zgodile. S tem samo po sebi ni nič narobe – naš um je izjemno pomemben. Težava je, ko to postane skoraj edini način življenja. Takrat lahko zelo dobro vemo, kaj vse moramo narediti do večera, precej manj pa vemo, kaj se ta trenutek dogaja v telesu. Sem utrujena? Sem napeta? Sem lačna? Potrebujem gibanje ali počitek? Česa imam dovolj? Včasih telo postane samo še prevozno sredstvo, ki nas mora spraviti čez dan. In bolj kot se tega navadimo, težje je slišati njegove tišje signale.

Zgodi se, da začnemo svoje telo veliko bolj gledati od zunaj kot pa ga doživljati od znotraj. Sama sem na primer dolga leta svoje močne roke doživljala kot preveč – preveč mišičaste, premalo ženstvene. In dolgo se sploh nisem spraševala, od kod ta ideja prihaja. Samo zdela se mi je resnična. Ko sem začela prepoznavati, da sem to predstavo ponotranjila od zunaj, je bilo zelo osvobajajoče ugotoviti, da mi pravzaprav ni treba nič spreminjati. Mislim, da je to zelo močan proces: družbena sporočila počasi postanejo naš notranji glas. Potem pozornost neprestano išče, kaj bi morale popraviti, skriti, zmanjšati. Ob tem pa lahko pozabimo, da telo ni samo podoba, ki jo opazujemo in presojamo. Je nekaj, kar čuti, se premika, nas nosi, doživlja ugodje, bolečino, bližino. In če večino pozornosti namenjamo temu, kako je telo videti, ostane precej manj prostora za vprašanje: kako se v njem pravzaprav počutim?

Seveda. Spolnost se dogaja v telesu in v tem trenutku. Misli imajo pomembno vlogo in nas lahko zelo podprejo, lahko pa nas tudi precej hitro odnesejo stran od tega, kar zares doživljamo. Veliko stvari v življenju lahko naredimo tudi tako, da telo bolj ali manj ignoriramo. Pri spolnosti pa je to težje. Z razumom si lahko rečem: Zdaj bi morala uživati, zdaj bi morala biti vzburjena, ampak telesu ne morem ukazati, naj uživa. Lahko pa ga začnem bolj poslušati. Kaj čutim? Kaj mi ustreza? Kaj me zakrči? Bi potrebovala počasneje, močneje, drugače – ali pa sploh ne? Prav to se mi zdi pri čuječnosti zelo dragoceno – da ni treba takoj vedeti ali popravljati. Najprej lahko samo opazim, kaj je tukaj.

Všeč mi je prispodoba zaprtega cveta, recimo vrtnice. Želimo, da bi se odprla, ker si želimo videti njeno lepoto in vonjati njen vonj. Ampak če bomo cvet poskušale odpreti na silo, ga bomo poškodovale. Potrebuje toplino, prostor in čas, da se lahko odpre sam. Podobno doživljam željo in vzburjenje. Več ko je v ozadju vprašanj Ali sem dovolj dobra?, Zakaj se še nič ne dogaja?, Bi morala že biti vzburjena?, več pritiska ustvarjamo. In ta pritisk nas pogosto še bolj oddalji od izkušnje. Ne gre torej za to, da moramo sebe prisiliti v užitek, ampak da ustvarimo malo več prostora, kjer sploh lahko zaznamo, kaj se v nas dogaja.

Ker ni nastal samo v spalnici. Leta dobivamo sporočila o tem, kako naj bi bile videti, kaj naj bi si želele, kako naj bi se med seksom obnašale, koliko strasti naj bi pokazale, kako pogosto naj bi doživele orgazem. Del teh sporočil prihaja iz filmov, pornografije, medijev, del iz odnosov in okolja. Potem se lahko med spolnostjo namesto v izkušnji znajdemo skoraj na tribuni in opazujemo same sebe: Kakšna sem videti? Kaj si druga oseba misli? Delam prav? Pomembno pa je prepoznati, da ta komentator ni nujno naša resnica. V veliki meri smo se ga naučile. Morda ga ne moremo kar utišati, lahko pa ga sčasoma začnemo prepoznavati kot enega od glasov – in ne kot edinega, ki mu moramo verjeti.

Ja, seveda. Že samo zavedanje, da sploh imam to misel, je lahko ogromno. Večino časa takšna vprašanja v nas domujejo, ne da bi se jih sploh zavedale, vseeno pa imajo močan vpliv na naše doživljanje. Čuječnost ne pomeni, da bo ta misel izginila. Ponudi pa malo več prostora in izbire. Lahko opazim, da je tu, in pozornost ponovno usmerim k sebi. Kaj trenutno čutim v telesu? Mi je prijetno? Kaj potrebujem? Česa ne želim? Kaj bi me podprlo? Pri tem ne gre za nadzor nad izkušnjo, ampak za možnost, da jo bolj jasno zaznam. In ko jo zaznam, imam tudi več možnosti, da izberem, kako želim naprej.

Ker smo ljudje različni. In tudi ista oseba ni vsak dan ista. Nekaj mi lahko danes prinaša ogromno užitka, jutri pa mi sploh ne bo ustrezalo. Zato me vedno malo zabava vprašanje: A sem sploh dobra v seksu? Kaj to sploh pomeni? Da poznam dovolj položajev? Da znam nekaj narediti na pravi način? Biti dobra v seksu je veliko bolj povezano z radovednostjo, prisotnostjo, komunikacijo ter poslušanjem sebe in druge osebe kot pa s poznavanjem pravih tehnik. Pomembno je tudi sprejeti, da je včasih kaj nerodno, smešno ali čisto drugače, kot smo si predstavljale. Tehnike so lahko super, če nas zanimajo. Problem nastane, ko postanejo še en seznam stvari, ki jih moramo obvladati. Nekaj navidezno zelo preprostega je lahko ob prisotnosti, varnosti in povezanosti zelo globoko in polno užitka.

Najprej bi vprašala: ali to, da je želje malo, sploh moti žensko samo? Ali jo moti predvsem zato, ker verjame, da bi si morala seksa želeti več? Spekter je res ogromen. Nekatere osebe si spolnosti želijo pogosto, druge zelo redko, nekatere sploh ne – in vse to je lahko normalno. Tudi želja ne nastaja vedno enako. Pri spontani želji se zanimanje za seks pojavi samo od sebe, pri odzivni želji pa se lahko začne prebujati šele ob prijetni bližini, dotiku, vzburjenju in v primernem kontekstu.

To ne pomeni, da gremo čez svoj ne in čakamo, ali bomo dobile željo. Pomeni pa, da odsotnost spontane želje sama po sebi ni nujno znak, da je nekaj narobe. Seveda je pri tem pomembno pogledati tudi širši kontekst – stres, izčrpanost, zdravje, odnos, zdravila, hormonske spremembe, občutek varnosti. Pri večini ljudi stres spolno zanimanje zmanjša, pri manjšem delu pa ga lahko celo poveča – tudi tukaj smo zelo različni. Zato me vse manj zanima samo vprašanje Kako povečati libido? in bolj: Kaj mojo željo prebudi? Kaj jo zavira? In predvsem – zakaj si sploh želim, da bi je bilo več?

Ja, seveda. Če nisem v stiku s svojim telesom, je veliko težje zaznati tudi svoje ne, počakaj, nisem prepričana ali pa ja, tega si res želim. Meja ni vedno jasna misel v glavi. Včasih jo najprej zaznamo kot napetost, umik, zadržan dih, željo po tem, da bi se nekaj spremenilo. Čuječnost nam lahko pomaga, da te drobne signale sploh opazimo. Na delavnicah za ženske o opolnomočenju, užitku in spolnosti, ki jih vodim, zato raziskujemo tudi, kako se ja in ne lahko čutita v telesu. Velikokrat je zanimivo že to, da si dovolimo nekaj sekund, preden odgovorimo. Opolnomočenje pa ne pomeni samo tega, da znamo jasno reči ne. Včasih je zelo pomembna meja tudi: Ne vem še. Potrebujem trenutek. Čuječnost sama seveda ni privolitev – lahko pa nam pomaga bolje slišati sebe, da lahko potem svoje meje in želje tudi izrazimo.

Sprejemanje ni nujno prvi korak. Poziv sprejmi svoje telo lahko včasih postane še ena zahteva, še posebej kadar je nekdo doživel veliko izgubo ali spremembo. Pri ženskah po zdravljenju raka so lahko prisotne zelo konkretne telesne spremembe – drugačni občutki, bolečina, hormonske spremembe, posledice operacij ali obsevanja. Ob tem se lahko pojavijo žalost, jeza, strah in občutek, da telo ni več isto. In pomembno je, da ima tudi vse to svoj prostor. Zelo zanimivo se mi zdi delo kanadske raziskovalke Lori Brotto, ki je čuječnost pri spolnosti začela raziskovati prav z ženskami po zdravljenju ginekološkega raka. Del njenega pristopa je bil postopno vračanje pozornosti k telesu in občutkom, kakršni so zdaj – ne nujno takšni, kot so bili pred boleznijo.

Pri tem se mi zdi pomembna predvsem radovednost. Ne v smislu: Spet moram čutiti tako kot prej, ampak bolj: Kaj je tukaj zdaj? Kaj telo danes zmore, potrebuje, čuti? In seveda čuječnost ni nadomestilo za ustrezno medicinsko ali drugo strokovno pomoč, kadar so prisotne bolečine ali drugi telesni zapleti.

Po takšni izkušnji je težko govoriti o vrnitvi v normalnost in pričakovati, da bo odnos do telesa takšen kot prej. Pomembneje je na novo spoznati telo, kakršno je danes. Telo se skozi življenje tako ali tako nenehno spreminja. Nosečnost, staranje, perimenopavza, menopavza, bolezen, operacija – vse to lahko spremeni naš odnos do telesa in tudi to, kako domače se v njem počutimo. Včasih se zgodi, da svojega telesa naenkrat ne poznamo več tako dobro kot prej. In čisto razumljivo je, da je lahko prisotno tudi žalovanje za tem, kako je bilo nekoč. Tega ni treba na hitro prekriti z idejo, da mora ženska svoje spremenjeno telo takoj vzljubiti. Odnos se lahko gradi počasi in na novo. Kaj zdaj čutim? Kaj mi je prijetno? Česa telo ne zmore več in kaj morda zmore na drugačen način?

Vsekakor. Samozavest si pogosto predstavljamo kot nekaj zunanjega – da znam govoriti jasno, da sem odločna, da delujem močno. To je lahko del opolnomočenja, ni pa vse. Veliko bolj me zanima vprašanje: ali sem dovolj v stiku s seboj, da sploh zaznam, kaj je zame res? Kaj si želim? Kaj mi ne ustreza? Kje je moj ja in kje moj ne? Opolnomočenje tudi ne pomeni, da moram vedno vedeti. Včasih je zelo opolnomočeno reči: Ne vem. Moram še malo začutiti. Ali pa: Premislila sem si. Morda je ravno to pomemben del notranje moči – da mi ni treba imeti vseh odgovorov takoj, ampak si dovolj zaupam, da lahko ostanem v stiku s seboj, tudi ko odgovor še ni jasen.

Da ji sploh ni treba začeti z meditacijo. Za začetek je dovolj nekaj čisto majhnega. Za nekaj sekund opazi stik stopal s tlemi. Pod tušem pozornost za trenutek usmeri k občutku vode na koži. Nekaj poje nekoliko počasneje in res opazi okus. Lahko si zavrti eno pesem in samo opazuje, kaj se ob njej prebudi – morda gibanje, morda želja, da samo stoji in posluša. Čuječnost je v osnovi preprosta, vendar to še ne pomeni, da je vedno lahka. Če smo dolga leta vajene živeti predvsem v mislih, skrbeh, načrtovanju in nenehnem odzivanju na svet okoli sebe, je vračanje k neposredni izkušnji nekaj, kar se počasi učimo. Zato je pomembna tudi redna praksa. Ne zato, da bi postale dobre v čuječnosti, ampak da se vedno znova učimo opaziti, kje smo, in se vrniti k temu, kar se dogaja tukaj in zdaj. Ena minuta je lahko čisto dovolj za začetek. Potem pa iz teh majhnih trenutkov počasi gradimo več stika s seboj.

Verjamem, da ja. Morda se ne naučimo užitka v smislu, da bi se morale naučiti pravilno uživati. Bolj se lahko učimo ustvarjati prostor, v katerem ga sploh opazimo. Če smo dolga leta vajene, da je pomembno predvsem to, kar je koristno, produktivno in opravljeno, se lahko užitek na začetku zdi skoraj nepotreben. Včasih se pojavi tudi krivda. In potem se lahko zelo hitro ujamemo v še eno past: iz užitka naredimo nov projekt. Vsak dan moram petnajst minut uživati. In smo spet tam. Zato mi je tako blizu ples. Ena pesem. Brez cilja, brez pravega načina, brez rezultata. Včasih lahkotno, včasih nerodno, včasih se nam sploh ne da. Samo malo več prostora, da je telo lahko živo. Morda je to zame tudi odgovor na čisto prvo vprašanje: užitek ni nekaj, kar si moramo zaslužiti, ko je vse drugo opravljeno. Lahko je del življenja, medtem ko ga živimo.