Kako skozi čuječnost do globlje povezanosti in lažjega soočanja s stisko

Ljudje smo socialna bitja; naši možgani so narejeni za stik z drugim človekom. Znanost jasno in brez dvoma povezuje stresne odnose in osamljenost, ki je ne gre enačiti s samoto, z izrazitim povišanjem vnetnih stanj telesa ter z zmanjšanim izločanjem varovalnih hormonov, kot je oksitocin, kar sčasoma vodi v številna obolenja na telesni in duševni ravni. Odgovornost za duševno zdravje se v zahodni družbi kaj rada prenaša na posameznika samega, toda duševna stanja vsakogar izmed nas neizogibno nastajajo v interakciji z drugimi. Seveda ima vsakdo lastno odgovornost za aktivnosti, ki jim posveča čas in energijo, hkrati pa je omejen z družbenimi pogoji, v katerih je odrasel in v katerih živi v vsakem trenutku. Tako da, ja, naše psihično stanje je neizogibno odsev okolja, v katerem živimo.

Je mogoče. Večina staršev je lahko polno prisotna z otrokom takrat, ko se dogaja nekaj intenzivnega. Ko na primer pride do nesreče: otrok se polije z vročo vodo, si zlomi roko. Takrat smo, vsaj nekaj časa, zelo prisotni. Tudi v prijetnih trenutkih, kot sta praznovanje ali skupna športna aktivnost, se, vsaj nekaj časa, ne ukvarjamo z načrtovanjem obveznosti. V vsakdanjih, nekoliko bolj nevtralnih trenutkih pa naša pozornost kaj hitro najde težave, za katere se zdi, da je rešitev treba najti prav takrat, pa četudi je to med večernim branjem pravljice. Vaje čuječnosti nam pomagajo, da prepoznamo te naravne mentalne procese načrtovanja in razglabljanja ter da lahko ponovno preusmerimo pozornost v trenutno dogajanje, v fizični in duševni stik z otrokom.

To so čudoviti trenutki za prepoznavanje svoje kapacitete čuječnosti! Čuječnost je prisotna že v trenutku, ko sploh prepoznamo, da razmišljamo o nečem drugem in ne poslušamo otroka. Empatija in sočutje pa sta lastnosti, ki nam pomagata, da se mirno vrnemo v dejansko okolje, v povezanost z otrokom. Če zavedanja, da smo v umu odtavali, ne spremlja odnos prijaznosti, razumevanja in dobrohotnosti, se nam ob opažanju naše razdrobljenosti kaj lahko zgodi, da se v nas sproži nemir. Namesto da bi se vrnili v stik z otrokom, se obremenjujemo s sodbami o sebi ali o situaciji, v kateri smo se znašli. Empatija in sočutje sta tako pomembni lastnosti, ki ju dokazano urimo z vajami čuječnosti.

Vsak starš je najprej človek. Biti popoln starš, ki vedno in v vsaki situaciji najde pravi in predvsem miren odziv, je kot misija nemogoče. Znanost potrjuje, da največ naredimo tako zase kot za otroka, če v zahtevnih trenutkih najprej reguliramo sebe. Seveda, če nam možgani to omogočijo. Včasih je naš živčni sistem preveč vznemirjen, dostop do samoregulativnih odzivov je otežen in zgodi se razpoka v komunikaciji. Preveč povzdignemo glas, pogosto pa tudi s telesnimi gibi jasno nakazujemo razburjenost. Ko se umirimo – in se bomo –, so trenutki po tem lahko pomemben del življenjskih izkušenj za otroka. Iz našega razumevanja sebe in svojih dejanj se uči, kako videti sebe, kako sprejeti odgovornost in kako se lahko uči iz svojih spodrsljajev.

Seveda pa naj sprejemanje tega, da smo samo človek z vsemi popolnostmi in nepopolnostmi, ne bo opravičilo za prepuščanje razburjenim ali jeznim impulzom. Vaje čuječnosti nam ponujajo priložnosti, da toleriramo neprijetna občutja v sebi, hkrati pa vplivajo na hitrejše umirjanje živčnega sistema. Bolj umirjeni možgani pa lažje najdejo rešilno bilko v intenzivni situaciji. Razumeti je treba, da nas vaje čuječnosti ne bodo naredile za supermamo ali superočeta, bodo pa pomembno prispevale k temu, da se bomo hitreje umirili ali pa se iskreno opravičili za ravnanje, ki ni v skladu z našo notranjo etiko.

Otrok se po svoji naravi uči od skrbnikov – tako smo narejeni. Njegovi možgani zrcalijo počutje staršev prek številnih signalov, od povsem fizioloških do besed in ravnanj. Ko smo razburjeni, je včasih izjemno dobra poteza, da se umaknemo, se umirimo in se nato vrnemo v stik. Tudi tako se otrok uči postavljanja meja – tako meja, ki jih postavijo drugi, kot meja, ki si jih pozneje lahko postavi sam. Je pa takšen umik odvisen tudi od starosti in potreb otroka. Pozorni smo tudi na način, kako izvedemo tak umik, in na čas, ki si ga namenimo za umiritev. Ko smo čuječni in v stiku s seboj, s svojimi čustvi in telesom, lahko bolj jasno prepoznavamo, katere misli in dejanja koristijo nam in otroku, ter izberemo tisto, kar nam daje resnično tolažbo in pomiritev.

Čuječnost je naravna lastnost človeka. Je zavedanje, ki vključuje razumevanje, sočutje in prijaznost. Je tudi sposobnost, da zdržimo z neprijetnim doživljanjem. Ko se ta nam naravna lastnost umakne avtomatičnim, v preteklosti privzetim vzorcem odzivanja, lahko v trenutkih, ko razumevanje realnosti med partnerjema ni sinhrono, pride do bolečega razdora. Sočutno zavedanje lastnih notranjih procesov in sočutna odprtost za prepoznavanje doživljanja drugega nam dajeta več izbire, kako se odzvati v konfliktnih situacijah. S tem se odpre tudi prostor, ki v konflikt prinese konstruktivne rešitve.

Ločevanje med dejstvi in našo interpretacijo dogajanja je ena osnovnih sposobnosti, ki jih krepimo z vajami čuječnosti. Interpretacije so naraven in pomemben del našega uma; brez te sposobnosti človek ne bi bil takšno bitje, kot je. Naraven del evolucije uma pa je tudi, da se tega procesa lahko zavemo. Prepoznavanje, da smo reagirali na svojo notranjo razlago, sprejemanje tega dejstva in opravičilo partnerju, kadar je to primerno, lahko ustvarjajo globoko povezanost in razumevanje med partnerjema. Z vajami čuječnosti se lahko urimo v tem, kako se zaustaviti in kako prepoznavati svoje notranje procese. Najpogosteje že to prepoznavanje prinese drugačen odziv, pa četudi samo za 10 % drugačen, kot bi bil tisti prvi, avtomatični odziv. Včasih je to tisti odstotek, ki razgreto komunikacijo še bolj razvname ali pa jo umiri.

Vsi poznamo pregovor, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Še posebej starši smo po svoji naravi nagnjeni k temu, da želimo otroka obvarovati pred neprijetnimi občutki. Tudi na splošno se ljudje izogibamo sporočanju neprijetnih novic, saj te v drugih sprožajo neprijetno doživljanje. Čuječnost nam je v pomoč pri soočanju z neprijetnim doživljanjem in tako se učimo o sebi in drugih. To so izkušnje, ki nas krepijo, ob njih pa postajamo vse bolj odprti, sočutni in pripravljeni na nove, zahtevnejše trenutke. Varovanje pred vsakršno neprijetno izkušnjo človeka oropa samostojnosti in priložnosti za rast. Čuječnost pa nam tudi pomaga, da prepoznamo, kdaj je treba šibkejšega zaščititi in ga ne izpostavljati dogodkom ali informacijam, ki bi ga po nepotrebnem vznemirili.

Da, lahko bi tako rekli. To so že globoka filozofska vprašanja. Ta pa postanejo kar oprijemljiva, ko postajamo vse bolj in bolj pozorni na svojo izkušnjo sebe in sveta. Čuječne prakse nas urijo v tem, da se učimo življenje sprejemati takšno, kot je, se učiti in se prilagajati. O osnovni neobvladljivosti in hkrati živosti življenja je tako lepo zapisal Tone Pavček v pesmi Reka, ko pravi, da si želi: samo teči od izvira do izliva, kot reka, nikoli ista in zmerom živa, ki nenehoma biva, vsebuje vse in vse spreminja.