’Nimfina norost’

Pojav povečanega spolnega nagona sega globoko v zgodovino, so se pa skozi čas spreminjali izrazi zanj. Prepoznamo ga kot nimfomanijo, juanizem, patološki spolni nagon, satyriazo in druge. Izraz nimfomanija izvira iz latinskega jezika in dobesedno pomeni ’nimfina norost’. Zdravniki so jo nekoč obravnavali kot močno spolno željo po možu ali še huje – po moškem, s katerim ženska ni bila poročena, kar je v tistem času veljalo za nenormalno vedenje. Verjeli so celo, da nimfomanka lahko zdrsne v norost, doživi odpoved organov ali celo smrt. 

Vzroki za nimfomanijo so se skozi čas spreminjali: na začetku so menili, da se lahko pojavi zaradi pitja žganih pijač, prebiranja knjig, homoseksualnih nagnjenj, frigidnosti ali ločitve. Zdravljenje je vključevalo mrzle klistirje in kopeli, pijavke in celo kirurške posege. Pri tem velja omeniti tudi izraz styriasis, ki je pri moških pomenil enako kot nimfomanija pri ženskah. Obstajal je že od antične Grčije, v 19. stoletju pa je bil znan kot Don Juanov sindrom.

Ko spolnost postane pretirana 

Tako kot se ljudje med seboj razlikujemo po videzu in osebnostnih značilnostih, se tudi po spolnih navadah. Vsak posameznik ima drugačen spolni nagon in nekateri v spolnosti uživajo bolj, drugi manj. Tako lahko opazimo, da je nekomu spolnost zelo pomemben del življenja, spet drugemu ne pomeni toliko in bolj daje poudarek na druge vrste povezanosti (čustveno, duhovno). Kaj je nekomu preveč in premalo, je težko soditi, saj je pogled na spolnost zelo subjektiven, precej odvisen pa je tudi od osebnosti, okolja, vrednot, kulture.

V primeru hiperseksualnosti gre za veliko več kot le povečano spolno željo, saj lahko vključuje tudi kompulzivnost, impulzivnost in zasvojenost. Pri tem gre običajno za samozadovoljevanje, kibernetični seks, menjavanje spolnih partnerjev, izrazito uporabo pornografije in tudi plačevanje za spolne storitve. Kadar je takšno vedenje težko nadzorovati, moti ali škoduje vsakdanjemu življenju (karieri, odnosom, zdravju ,..), se šteje za kompulzivno spolno vedenje.

Za hiperseksualno motnjo so značilne ponavljajoče se intenzivne spolne fantazije, potrebe ali vedenja, ki se ponavljajo najmanj 6 mesecev, in vključujejo:

– čas, ki ga posameznik nameni spolnim fantazijam ali vedenju, posega v druge dnevne aktivnosti, dejavnosti in obveznosti;

– spolne fantazije ali aktivnosti se pojavljajo kot odziv na stresne dogodke (dolgočasje, razdražljivost, tesnoba, stres);

– nezmožnost nadzorovanja impulzov (kompulzivno samozadovoljevanje ali spolni odnosi);

– neupoštevanje tveganja, ki se pojavlja ob takšnem vedenju (finančne težave, spolno prenosljive bolezni, prekinitev odnosov);

– ob sprostitvi napetosti nastopijo občutki sramu, krivde in obžalovanja;

– težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju zdravih in stabilnih odnosov.

Vzroki za hiperseksualno vedenje niso še docela razumljeni, so pa pogosto povezani z duševnim stanjem osebe in ravnjo hormonov. Ugotavljajo namreč, da se hiperseksualnost lahko pojavlja samostojno ali kot simptom pri posameznikih z mejno osebnostno motnjo, bipolarno motnjo, depresijo in tesnobo. Spolno vedenje je namreč način, s katerim takšne osebe poiščejo olajšanje čustvenih stisk. 

Hiperseksualno vedenje lahko povzročijo tudi nekatere nevrološke bolezni, kot so Alzheimerjeva bolezen, avtizem, Kluver-Bucyjev sindrom, Kleine-Levinov sindrom ter različne vrste možganskih poškodb. Poročajo tudi, da hiperseksualnost opažajo tudi kot posledico stranskih učinkov nekaterih zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje Parkinsonove bolezni. Podoben učinek imajo tudi nekatere ulične droge.

Kdaj po pomoč? 

Če pri sebi ali bližnjih opazimo sumljivo vedenje, je priporočljivo iskanje strokovne pomoči, saj se kompulzivno vedenje sčasoma stopnjuje. Pri tem so lahko v pomoč vprašanja: Ali lahko obvladam spolne impulze? Ali sem v stiski zaradi spolnega vedenja? Ali moje spolno vedenje škoduje odnosom ali vpliva na moje delo? Ali poskušam prikriti svoje spolno vedenje? 

V današnjem času obstajajo skupine za samopomoč, ki so poleg individualne psihoterapije, svetovanja in jemanjem zdravil učinkovit način spopadanja s to motnjo.

Vir: Journal of Sex Research / Psychcentral / PsychologyToday /MayoClinic