Verjamete, da si zaslužite ljubečega partnerja? Ste prepričani, da vam je v odnosu prelepo, da bi lahko trajalo? Menite, da niste dovolj dobri? Nizka samopodoba v intimnih odnosih ni videti vedno enaka, ima pa lahko isti predznak, ki se kaže v izrazitem nezaupanju, nenehnem preverjanju ljubezni in sabotiranju odnosa. Če sami ne verjamemo, da si zaslužimo ljubezen, kako lahko pričakujemo od drugih, da nam jo bodo dali?

Posamezniki, ki se že vse življenje spopadajo z nizko samopodobo, navadno niti ne opazijo, kaj v odnosih počnejo. Gre za nezavedne vzorce, ki so del prtljage preteklosti in jih je zavoljo lepšega in bolj zadovoljnega življenja koristno razrešiti. 

Zelo pogosto je idealiziranje in fantaziranje o popolnih scenarijih. V tem primeru je značilno prepričanje, da bo prišel princ na belem konju, ki bo v naše življenje pripeljal sonce in srečo. Gre za hrepenenje po odrešitelju, ki ga tako zelo opevajo številne pravljice in romantični filmi. Nič ni narobe s tem, da pričakujemo osebo, s katero bomo izkusili pravo ljubezen, napačno je prepričanje, da je naša sreča odvisna izključno od zunanjih okoliščin, dejavnikov, oseb. Nikoli, zares nikoli ne bi smeli prelagati odgovornosti za svojo srečo v roke drugih. 

Sami smo odgovorni za to, kako si oblikujemo življenje. Takšen način razmišljanja ima pogosto temelje v čustveno ali fizično odsotnem očetu, ki ni znal ali zmogel dati potrebnih čustev. Ta primanjkljaj se tako prenese v odraslost, ko v partnerjih iščemo očetovsko figuro. Ko sprejmemo odgovornost za svojo srečo in se postavimo na prvo mesto ter se nehamo oklepati iluzij, tudi življenje postane veliko bolj svobodno. 

Pri nizki samopodobi je lahko prisotno tudi  testiranje ljubezni. V tem primeru so v ospredju nenehni pomisleki, ali smo sploh vredni ljubezni. "Me sploh ljubiš?" "Zagotovo me boš nekoč zapustil, nisem te vredna." "Povej mi, da me imaš rad." Navedeni primeri so lahko čisto simpatični in dajejo drugemu partnerju potrditev, da nam je mar. A nenehno ponavljanje istega kaže na izrazito negotovost in nezaupanje vase in partnerja. Gre za pričakovanje negativnega izida, saj globo v sebi menimo, da se bo zgodba nekoč končala. Občutek lastne vrednosti leži globoko v nas, izrazito pa se pokaže v tem, ali verjamemo, da smo vredni osrečujočega partnerskega odnosa. V takšnih primerih, ko dobesedno prosimo za ljubezenske potrditve, se partner sčasoma naveliča našega nezaupanja. Na nek način si sami prikličemo konec odnosa, le da povsem nevede.

Pogost je tudi strah zaradi preteklosti. Posamezniki, ki prihajajo iz družin ločenih staršev, pogosto nosijo v sebi nezaveden strah, da se bo zgodba ponovila. Seveda igra pri tem veliko vlogo tudi to, kako sta se starša razšla in v kakšnih odnosih sta danes. Če je bil razhod staršev pospremljen z negativnimi čustvi in prepričanji, da se na partnerja ne moremo zanesti ter da je bolje biti sam, bo posameznik v odraslost ponesel nezavedno prepričanje, da so partnerski odnosi povezani z bolečino. V takšnih primerih je pogost tudi konstrukt: "Ne verjamem v ljubezen." Gre za strah pred tem, da bi si dovolili predati, zaupati, ljubiti. Pomembno se je osvoboditi in predelati takšno čustveno zapuščino iz pretekle generacije.

Ne smemo pa pozabiti niti na iskanje negotovosti in primarnih vzdušij, ki je lahko tudi temelj vseh zgoraj opisanih. Nekateri posamezniki z nizko samopodobo zelo dobro vedo, kaj pomeni biti prevaran, spregledan, zavržen v odnosu. In prav zaradi domačnosti tega občutka, ki je zapisan globoko v njih, neprestano stremijo k odnosom, kjer bodo doživeli podobno izkušnjo. Gre za paradoks iskanja domačih vzdušij, kot smo jih vajeni iz preteklosti (npr. izvirne družine). Če je vzdušje v partnerskem odnosu preveč lepo in varno, bo takšna oseba sama ustvarila konflikt in poskrbela za ponovitev vzdušij – takšnih, kot jih je vajena. Gre za hrepenenje po ljubezni in hkrati zavračanje nje. 

Prirejeno po: Low self-esteem in relationship, PsychologyToday