Odprta partnerska razmerja spadajo v večjo kategorijo sporazumno nemonogamnih odnosov. To so odnosi, v katerih lahko eden ali oba partnerja iščeta in vzpostavljata intimne odnose (čustveno navezanost in/ali spolnost) tudi z drugimi osebami. Odprti odnosi se razlikujejo od svingerstva, pri katerem so odnosi povsem spolni in imajo osebe na srečanjih in zabavah spolne odnose z drugimi. Prav tako pa se odprti odnosi razlikujejo od poliamorije, pri kateri sta partnerja v več kot enem predanem odnosu hkrati. Odprti odnosi pogosto veljajo za zlato sredino med obema – svingerstvom in poliamorijo. 

Medtem ko se svingerji nagibajo predvsem k spolnim aktivnostim z drugimi pari in je poliamorija usmerjenost k večjemu številu romantičnih partnerjev, pa pari v odprtih odnosih običajno prakticirajo spolnost z osebami, ki jih privlačijo – a s poudarkom, da odnosi ostanejo zgolj priložnostni. Poenostavljeno: spolne odnose lahko imajo, s komer koli želijo, vendar imajo v svojem življenju partnerja, ki jim predstavlja temelj in varen pristan. 

Kdo se odloči za odprto zvezo? 

Se ob prebranem sprašujete, kdo bi sploh izbral takšno zvezo? Ker so nemonogamne partnerske zveze močno stigmatizirane, niso vsi pripravljeni priznati, da so v odprtem partnerskem odnosu. Študija, objavljena v The Journal of Sex and Marital Therapy, navaja, da je bil približno vsak peti odrasli v življenju v neki obliki odprte zveze. Druga raziskava je pokazala, da bi 31 odstotkov žensk in 38 odstotkov moških imelo raje nemonogamno razmerje.

Nekateri, sicer redki posamezniki že od poznih najstniških let vedo, da jih monogamija ne zanima, kljub družbenim pričakovanjem, da bodo nekoč v monogamnem razmerju, ki običajno vodi v poroko. Pogosti naj bi bili tudi pari, ki so skupaj že več let in čutijo pomanjkanje strasti; v tem primeru se eden ali oba zaljubita v drugega ali začneta afero. Da bi dilemo rešili, se odločijo za odprto razmerje, ki dovoljuje več svobode. V nekaterih primerih takšen način obema partnerjema omogoča, da na odprto razmerje gledata z veliko mero zaupanja, ljubezni in predanosti. 

V grobem obstajajo tri vrste odprtega razmerja poročenih ali zavezanih parov, in sicer:

– občasno dobivanje z osebami zunaj razmerja, ki temelji na izključno močni prijateljski (čustveni) povezanosti; 

– vzpostavljanje romantičnih odnosov zunaj razmerja (čustva in spolnost);

– izključno spolna razmerja z drugimi.

Kakšne so prednosti in slabosti takšnih odnosov? 

Prednosti se kažejo v okrepljeni komunikaciji o željah in potrebah v partnerstvu, iskanju novih izkušenj ter zanimanj, razburljivih in raznolikih spolnih izkušnjah, svobodi izražanja različnih čustvenih in spolnih potreb in tem, da je v odnosu manj pritiska, da mora ena oseba izpolniti vsa partnerjeva pričakovanja. 

Slabosti pa se kažejo v nevarnosti ljubosumja in težavah s samopodobo, nevarnosti čustvene bolečine, ker partner doživlja srečo in izpolnitev drugje, nevarnosti spolno prenosljivih okužb in/ali nenačrtovane nosečnosti, nevarnosti spolne odvisnosti ali izgube libida zaradi poskusov ugajanja več partnerjev in nevarnosti razhoda oziroma ločitve. 

Meje in pričakovanja 

Pari, ki prakticirajo odprto razmerje, imajo postavljena jasna pravila, pričakovanja in razmejitve. Med slednjimi predvsem izpostavljajo spolne, čustvene in osebne meje, ter čas, ki ga namenijo drugim partnerjem. Pri spolnih mejah je treba doreči, kakšne so še sprejemljive in varne spolne prakse, s kom in na kakšen način. Pri čustvenih mejah se je treba pogovoriti o ljubosumju in pristopih reševanja konfliktov. Pri osebnih mejah je predvsem v ospredju vprašanje, kaj je poštena igra za vse deležnike: ali gre v tem primeru le za vzpostavljanje odnosov z neznanci ali pridejo v poštev tudi prijatelji, sodelavci, bivši partnerji. V tem kontekstu se je treba pogovoriti tudi o temah, kot sta spolna usmerjenost in spolna identiteta – tako zase kot tudi za druge. 

Doreči je treba tudi čas, ki ga partnerja namenita drugim partnerjem in raziskovanju zunanjih odnosov. Je pa pri vsem tem nujno poudariti, da seveda ni zagotovila, da bo takšno razmerje trajalo, saj lahko pri takšni hoji po robu mimogrede pride do sprememb v prioritetah, čustveni navezanosti in iskrenosti ali pa nastopijo druge težave, povezane z intimnimi odnosi. 

To, na kakšne način vzpostavljamo odnose z drugimi in kakšna so naša pričakovanja, je predvsem odvisno od življenjskih nazorov, priučenih vzorcev in vrednot, ki jim sledimo. Mnogi si ne predstavljajo, da bi imeli v partnerskem odnosu, ki naj bi bil osnovna celica ljubljenosti, zaupanja, podpore in varnosti, še dodatne 'vsiljivce', ki bi podirali najbolj temeljne vrednote. Spet drugi pa na odnose gledajo svobodneje in skupaj s partnerjem oblikujejo pravila, ki ustrezajo obema. Vsak se mora sam odločiti, kaj je tisto, čemur bo sledil, na koncu pa je najpomembnejša iskrenost do sebe in partnerja. 

Viri: VeryWellmind / PsychologyToday.