Ko si izrečemo zaobljubo, da si bomo ne glede na vse vedno stali ob strani, si pogosto niti ne predstavljamo, kakšna bremena nam lahko naloži življenje in pred kakšne izzive nas lahko postavi. Vsi vemo, da življenje včasih zares ne prizanaša in v kritičnih trenutkih marsikatero razmerje postavi tudi pred težke preizkušnje. Kako se nanje odzvati? Kako sočutno stati ob partnerju? Na začetku partnerske zveze, ko s partnerjem še nimamo tako močno prepletenih življenj, so že majhne tragedije lahko velik izziv. A kako se podpiramo in stojimo ob strani, veliko kaže na naš značaj kot tudi na to, kako močno cenimo občutke drugega in koliko nam je do odnosa. Ravno trhla razmerja težje preizkušnje najhitreje porušijo, močna razmerja pa pogosto le še utrdijo in zbližajo. 

Skozi leta skupnega življenja rastemo drug ob drugem, doživljamo vzpone in padce, zmage in izgube ...

Tragedije nas lahko močno zaznamujejo in včasih celo spremenijo naše odnose. Po grozljivi nesreči, smrti v družini ali drugem tragičnem dogodku, stvari niso več enake – tako za osebe kot tudi za odnos. A ne glede na to, kaj preživljamo in prestajamo, je pomembno, da to prebrodimo skupaj kot par. Nikoli ne vemo, kaj naj prinaša življenje, a podpora, sočutje, ljubezen in zavedanje, da sta tam eden za drugega, je lahko velika uteha tudi v najtemnejših trenutkih življenja. 

Vsi se s tragedijami spopadamo različno 

Pomembno se je zavedati in razumeti, da se vsi spopadamo s težkimi trenutki in izgubami na sebi lasten način. Različne kulture, skupnosti, družine in ljudje žalujejo pa svoj način. V nekaterih kulturah je recimo nekaj normalnega, da družine odkrito jokajo in žalujejo v družbi ostalih, medtem ko druge žalujejo bolj diskretno in za zidovi svojih domov. Podobno je z ljudmi. Tudi v partnerskem odnosu sta si oba partnerja lahko med seboj zelo različna. Eden se bo v žalosti zavil v molk in ne bo želel komunicirati, drugi pa bo želel o tem čim več govoriti. 

Nobeno žalovanje ni napačno, je pa vsako različno. Težji del nastopi, ko oba partnerja žalujeta na svoj način in si pri tem ne dopuščata različnosti. V tem primeru je zelo pomembno, da poiščemo načine, kako podpreti partnerja in poskusimo najti nekaj skupnih točk v tem procesu. Dovolite partnerju, da žaluje na svoj način, ne določajte 'roka' žalovanja in pokažite sočutje. Pomembno je izpostaviti, kaj v takšnih trenutkih potrebujeta – mir, zasebnost, tišino ali čim več pogovorov, bližino ...

Žalovanje nima roka trajanja

Po tragediji in izgubah lahko preteče kar nekaj časa, da se ponovno vrnemo v stare tire. Nekateri prebolevajo hitro, drugi potrebujejo več časa. A pomembno je sprejeti, da vsak od nas potrebuje svoj čas. Pri tem zares ni na mestu priganjanje, očitki in celo jeza v stilu: Spet jočeš? Ga še nisi prebolel? Pa saj je že pol leta naokoli! Ali pa celo žaljenje in omalovaževanje: Kakšna jokica si, pa kdaj boš že prebolel?! Ne obstaja univerzalni recept za žalovanje. Če partner potrebuje več časa, še ne pomeni, da je šibkejši, bolj labilen ali da ima težave. Včasih potrebujemo mesece, včasih celo leto in več, da nekoga prebolimo – a pozabimo nikoli. Na odnos vpliva zelo negativno, če eden od partnerjev drugega priganja v procesu žalovanja, ali pa morda skuša dohiteti drugega. Nikoli ne počnite tega, ampak si vzemita čas za predelavo težkih občutkov in podporo drug drugemu. 

Kako podpreti partnerja? 

Sočutje, poslušanje in ljubezen so temeljni elementi takšnega obdobja. Nekateri se počutijo pod pritiskom, ker ne morejo odvzeti bolečine partnerju in mu pomagati. A največjo pomoč lahko drugemu izrazimo tako, da smo samo ob njem na način, kot si to želi in potrebuje. Nekaj normalnega je, če partner v procesu čuti jezo, žalost, občutek krivde, nemoč, bes in izgubi zanimanje za dejavnosti, ki so ga nekoč veselile. Pogosto se tudi zgodi, da se stanje lahko že izboljša, a se čez čas določena faza spet ponovi. Morda partner jezo usmeri celo na vas, a poskusite  tega ne jemati preveč osebno. Morda ima težave s tem, kako se na zdrav način spoprijeti s težkimi čustvi. V tem primeru ga poslušajte, ne krivite in ne očitajte in mu pomagajte skozi proces. Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da moramo v trenutkih žalovanja vedno imeti prostor za partnerja, ko si ponovno želi bližine. 

Ločitev ali močnejša vez? 

Ni vsak odnos tako trden, da preživi težka obdobja. Izguba nerojenega otroka, smrt staršev, težka bolezen lahko močno zamajejo temelje razmerja. Žal pa včasih pride tudi do razhodov in ločitev. Pogost razlog je izguba povezanosti, ki se zgodi, ko se med procesom žalovanja oba partnerja zatečeta v svoj čustven svet, prenehata komunicirat in iskati bližino, povezanost. To se lahko vleče mesece ali celo leta, dokler se končno ne odločita za razhod. Včasih pa je že prisotnost drugega tako velik opomnik na tragedijo (npr. izguba otroka), da ne zmoreta več. Tudi nepodporni partnerji so pogosto razlog, da se razmerje prekine. 

Nedvomno so življenjske preizkušnje težke za vsakega med nami – samske ali vezane. Zlasti v partnerski vnos vnašajo novo dinamiko. Najboljše, kar lahko storimo je, da v primeru večjih in dolgotrajnih stisk poiščemo strokovno pomoč.  Terapija pomaga soočiti se s tragedijo, izžalovati in ponuditi orodja za lažje spoprijemanje z izgubo. 

Vir: HeySigmund