Mnogo posameznikov, ki ni imelo 'srečnega' otroštva, se sprašuje, kako sploh zgleda zdrav odnos, naj si bo govora o prijateljski ali partnerski sferi. Katere so, če se tako izrazim, ključne lastnosti zdravih odnosov? 

Vsak nosi svojo zapuščino preteklosti, kamor sodi tudi neke vrste model najzgodnejših odnosov s starši, ki je zapisan globoko v nas. Odnosi, ki jih tkemo v odraslosti, so pogosto odmev primarnih izkušenj in obenem njihovo nadaljevanje. Čeprav je to morda zadnje, kar bi si želeli ponavljati in podoživljati, nam je ravno to najbolj znano, domače in zapisano globoko v nas – in to je tudi največji paradoks. 

V tem kontekstu se lahko naveževa na vaše vprašanje, da marsikdo nima izkušnje ’zdravih’ odnosov, ki jih omenjate, zato ponavlja in podoživlja nefunkcionalne vzorce in vzdušja iz izvirne družine. Verjetno se vsi zavedamo, da ’popolnih’ razmerij, kjer bi se cedila samo med in mleko ni, saj smo ljudje kompleksna bitja z zmožnostjo kreiranja neverjetnih dinamik v odnosih. Če pa pogledava neke temeljne lastnosti zdravih odnosov, so to: ranljivost, odprta komunikacija, spoštovanje, skladnost in sposobnost sodelovanja, razumevanje drugega, zvestoba, odsotnost manipulacije in nadzora, zaupanje, odprta drža in želja po poglabljanju odnosa. Gre za lastnosti, ki se jih učimo in osvajamo znotraj odnosa z drugim. 

Česa čustveno zrel posameznik nikoli ne tolerira v odnosih?

Nihče ne vstopa v odnose z namenom, da bi bil ranjen, osamljen, zavrnjen, neljubljen, pa vendarle se ta občutja prebujajo ravno v intimnih odnosih. Čeprav si marsikdo po neuspelih partnerskih zvezah že vnaprej določi, česa si v ljubezni ne bo več dopustil, velikokrat ostane samo pri ’načrtu, saj naši najzgodnejši spomini, vzorci in modeli, ki jih nosimo s seboj, vedno pišejo svojo zgodbo z namenom, da bi se stare rane končno razrešile. Tako se vedno znova znajdemo v vrtincu podobnih občutij in vzdušij, kot smo jim bili nekoč že priča. Če se vrneva k vprašanju – vsakdo hrepeni po osrečujoči partnerski zvezi, kjer je slišan, razumljen, ljubljen, podprt s strani partnerja. Partnerska zveza naj bi predstavljala prostor varnosti in sočutja, a vsi vemo, da je v nekaterih primerih vse prej kot to – pogosto je vir nasilja, zlorab, čustvenih manipulacij, poniževanja, sramotenja, nadzorovanja, ignoriranja, omalovaževanja ... In to je tisto, kar ni združljivo z zdravim partnerskim odnosom. 

V odnosih je izjemno pomembna pripravljenost, da drugega ne samo poslušamo, temveč tudi dejansko slišimo. Kako lahko razvijamo sočutje, posebej, če ga nismo bili nikoli deležni oz. nas tega nihče ni naučil?

Pristno sočutje do drugega je eden od temeljev globljih, zaupnih odnosov. Če v otroštvu nismo bili deležni sočutja oziroma starši niso znali, zmogli slišati naših potreb, potem bomo tudi v odraslem življenju težko v stiku s seboj, s svojimi lastnimi potrebami, čustvi, željami. Obenem pa bomo težko globoko čutili, sprejemali in razumeli tudi druge. Sočutja se sicer lahko naučimo, a le če smo se v odnosu pripravljeni odpreti, tvegati nekaj drugačnega, se razkrivati, sprejemati in s tem spoznavati sebe ter drugega. 

Ali je po vašem mogoče, da partnerski odnos, ki se je začel na trhlih temeljih, z bilo katerimi nezdravimi vzorci, zraste v nekaj zdravega? Če sem konkretna – lahko iz razmerja, kjer eden od partnerjev nagnjen k patološkemu varanju, ali pa je na primer nasilen, zaživi nek srečen odnos? 

Kot že zgoraj rečeno, ni idealnih partnerskih odnosov, saj si po začetni fazi zaljubljenosti partnerja pogosto prebudita najbolj boleče vsebine, z namenom, da bi se te končno razrešile. To so lahko občutja zavrnjenosti, zavrženosti, nepomembnosti, osamljenosti, osramočenosti, prevaranosti ... Včasih so te rane v odnosih tako zelo globoke, da je z njimi nemogoče živeti v dvojini, zato pride do razhodov. Po drugi strani pa partnerski odnos predstavlja prostor številnih možnosti in priložnosti za predelavo nerazčiščenih izkušenj preteklosti. Tudi odnos, ki na začetku morda ne obljubljajo veliko, se z odprtostjo in pripravljenostjo na vzajemno rast, lahko spremeni v zdrav odnos. Seveda pa je za to potrebna močna želja in vztrajnost obeh, kar je pogosto velik izziv. Tudi pri denimo čustvenem nasilju in varanju, ki ga omenjate, so spremembe seveda možne, a v takšnih primerih je potrebna zelo močna obojestranska motivacija, želja ter odločitev za spremembo, česar pa pogosto manjka, z ene ali druge strani. Ni vsakemu odnosu namenjeno, da obstane, v nekaterih primerih ga je bolje zaključiti. 

Zakaj se, po vašem mnenju, v odnosih velikokrat bojimo izraziti sami sebe, svoja čustva, svoja občutja in navsezadnje, svoje želje? 

Največje globine odnosa se rodijo, ko si s partnerjem dovolimo prepustiti, se razkriti in začutiti tudi v svojih najtemnejših delih – tistih, na katere nismo ponosni, ki nam zbujajo neprijetne občutke, ki nas delajo ranljive. Ravno strah pred ranljivostjo je tisti, ki nas v intimnih odnosih pogosto razdvaja, ne dovoli pristnega stika, napredka in pogosto tudi novih življenjskih korakov, kot so denimo poroka, ustvarjanje družine, odločitev za otroka … Ranljivost, pripravljenost izpostaviti se, odpreti se drugemu, zahteva pogum in odločitev, saj je to vedno povezano s čustvenim tveganjem. Tveganjem, da nas bo drugi razočaral, prizadel, zavrnil … A za resnično napredovanje v odnosu in preseganje strahu pred intimo, se je potrebno soočiti s seboj in skušati razumeti, od kod izhajajo. Vsak odnos prinaša tudi tveganje, na nas pa je, ali bomo vanj vstopili in si dovolili pripadati in ljubiti ali pa bomo v odnosih vedno na varni razdalji, a obenem tudi nezmožni spoznati resnične globine sebe in drugega. 

Velikokrat v odnosih 'projiciramo' svoja čustva oz. občutja v drugega. Če sem konkretna – velikokrat nas iz tira lahko vrže kakšna stvar pri partnerju, ki pa je denimo zgolj njegova ali njena, seveda imam v mislih zdravo mero, karakterna lastnost. Pravzaprav pa gre pri takšnih stvareh velikokrat za 'potlačeno' vsebino iz otroštva. Kako lahko ozavestimo predvsem svoje lastne vzorce?

V tem kontekstu je projekcija obrambni mehanizem, s katerim zanikane in odcepljene dele sebe projiciramo v partnerja. Z drugimi besedami, dele osebnosti, ki jih doživljamo kot neprijetne, ’slabe’, nesprejemljive, pripišemo drugemu in tako odgovornost za dogajanje v sebi preložimo nanj. Da pa to lahko storimo, jih mora biti partner pripravljen ’sprejeti’, kar imenujemo introjekcija. V tem primeru partner nezavedno sprejme vsebine, ki v resnici niso njegove. Prav zato pri projekciji vedno govorimo tudi o introjekciji, saj gre za vzajemni mehanizem. Tako kot ste že omenili, gre za vsebine, ki imajo običajno vir v izvirni družini in jih preko kompulzivnega ponavljanja v odnosih vedno znova odigravamo. Tega se sicer niti ne zavedamo, so pa skupni imenovalec (in obenem pokazatelj) odnosi, ki vedno znova prebujajo podobna čutenja. Nekdo ima lahko za seboj številne neuspele partnerske zveze, v katerih se je vedno počutil ponižan in osramočen, kar je podobno občutje, kot ga je nekoč doživljal ob svojih starših. A ker se vse to odvija na nezavedni ravni, posameznik ne najde razlage, zakaj se mu to vedno znova ponavlja. Takšne vsebine je priporočljivo odkrivati v procesu terapije, saj najgloblje in trajne spremembe vedno delamo v odnosu z drugim. Sicer pa ta mehanizem najdemo v vseh odnosih, tudi prijateljskih, poslovnih ...

Kako lahko posameznik, ki ima za sabo vrsto nezdravih odnosov, preseka te vzorce in se poda v neko zdravo razmerje? Predvidevam, da je tovrstno 'delo na sebi' vse prej kot enostavno, posebej, če govoriva o globoko zakoreninjenih vzorcih?

Pogosto je tako, da se posameznik niti ne zaveda, kaj se mu v nekem odnosu ali celo več neuspelih odnosih dogaja. Ve samo, da vedno pride do prekinitve zveze, ne ve pa zakaj. In v takšnih primerih težava ni le na vedenjski ravni, ampak v večini primerov sega veliko globlje. Prvi korak k preseganju vsega tega pa je najprej želja po razrešitvi najglobljih vsebin, ki nas (nezavedno) vodijo in lahko celo rečemo usmerjajo naše delovanje v odnosih. Pri tem ne gre za predelovanje samo na racionalni ravni, s pomočjo knjig in morda nasvetov najbližjih, ampak za intenzivno delo na čustveni ravni s pomočjo terapevta, ki z različnimi intervencijami vodi in usmerja proces. Skozi proces zdravljenja najglobljih ran lahko doživljamo različno intenzivna obdobja, saj so odkritja in spremembe globoko in organsko povezane z našim bistvom, a je vredno. Zavoljo večjega zadovoljstva, pomirjenosti s seboj in preteklostjo ter posledično tudi bolj funkcionalnih odnosov v prihodnosti.

Za konec bi vas še vprašala, kje osebno vidite največjo 'težavo' pri moško ženskih razmerjih? Kje največkrat ženske delamo napako, kje moški in kako lahko, ne samo kot posamezniki, temveč tudi kot družba, prekinemo neke 'kolektivne vzorce'?

Univerzalnega odgovora ni, ker ima vsak nefunkcionalen odnos čisto svojo dinamiko, ki kliče po razrešitvi. Čeprav velikokrat zasledimo, da so pogosteje ženske tiste, ki so v odnosih prekomerno odvisne, imajo rade nadzor ali celo želijo spreminjati moškega, moški pa raje ’bežijo’ iz odnosa, se umikajo in so bolj pasivni, ni vedno tako. Obstajajo različne vloge, ki pa so seveda odvisne od preteklih izkušenj, potreb, primanjkljajev, o čemer smo govorili v preteklih vprašanjih. Na kolektivni ravni pa je v današnjem času prisoten problem slabega uvida vase; manj ko človek pozna svoj čustveni svet, vsebine, ki jih nosi, potlačene travme, večji je lahko razkorak med njegovo intimo in družbeno vlogo. Razni družbeni eksperimenti preoblikovanja mase ljudi so vedno vodili prav v svoje nasprotje, saj se družba preoblikuje zgolj skozi ozaveščene in notranje pomirjene posameznike.