Vsak posameznik občasno izkusi ljubosumje, saj gre za normalen odziv na občutek, da je razmerje z nekom, ki nam veliko pomeni, morda ogroženo. Zdravo ljubosumje govori: "Zame si zelo pomemben/a in ne želim, da bi se v najini zvezi zgodilo kaj napačnega." V vsakem odnosu je torej zdrava mera ljubosumja pokazatelj, da nam za odnos ni vseeno. Težava pa nastane, ko ljubosumje postane stalno, neobvladljivo in pretirano – v tem primeru govorimo o Othellovem sindromu, ki je ime dobil po Shakespearovi predstavi Othello. V njej glavni lik postane zelo sumničav glede domnevne nezvestobe svoje žene Desdemonde, lastna zabloda pa ga na koncu privede do umora in samomora. 

Tako kot v primeru Othella tudi v resničnem življenju obstajajo posamezniki, ki se izgubljajo v nevarni in obsesivni sumničavosti ter nezaupanju do svojih partnerjev, kljub temu da nimajo prav nikakršnega razloga – razen lastne domišljije. Takšno ljubosumje je lahko zelo nevarno. 

Ljubosumje je skrajni izraz lastne negotovosti

Marsikdo se sprašuje, kako v odnosu sploh ločiti normalno ljubosumje od pretiranega. V večini primerov se skrajne oblike ljubosumja pojavljajo v partnerskih oz. zakonskih odnosih. Ljubosumna oseba ima fiksno idejo, da je partner nezvest, kljub temu da nima nikakršnih dokazov, ki bi potrjevali njena prepričanja. Takšna oseba si pogosto lasti partnerja in je obsedena z nadzorom, spremljanjem in 'posebnimi projekti', da bi partnerja ujela pri dejanju. 

V Diagnostičnem statističnem priročniku duševnih motenj (DSM) je patološko ljubosumje opredeljeno kot blodenjska motnja, ki podpira idejo partnerjeve nezvestobe. Takšna oseba se obnaša povsem neracionalno, z drugimi besedami – vidi, kar želi videti. Njena največja skrb je iskanje dokazov, zato brska po telefonu in računalniku ter partnerja zasleduje in zaslišuje o dnevni rutini. Patološko ljubosumje se pojavlja tako pri moških kot tudi pri ženskah, vendar je pri moških pogostejše in bolj nevarno. V nasprotju z običajnim ljubosumjem lahko traja tudi po več let. V najbolj skrajnih primerih postane ljubosumni posameznik tudi fizično nasilen, pogosto je zanj značilno tudi samopoškodovalno vedenje. To se običajno zgodi tistim, ki imajo tudi paranoično motnjo ali pa jih spremlja katera druga psihoza. 

Vedenje, ki se pojavlja pri patološki ljubosumnosti: 

→ nenehno zasliševanje in preverjanje navad partnerja,

→ sum ali celo prepričanje, da obstaja še ena oseba v partnerjevem življenju, brez kakršnih koli dokazov,

→ nezmožnost obvladovanja ljubosumja,

→ nezmožnost nadzora impulzov (agresija in nasilni izbruhi),

→ nenehno iskanje razlag, ki upravičujejo sume in napačne interpretacije vedenja partnerja.

Vzroki za patološko ljubosumje

Do danes še ni raziskav, ki bi v celoti razložile vzrok tega sindroma. Obstaja pa veliko dejavnikov, ki vplivajo na razvoj bolezni – nekateri med njimi so alkoholizem, shizofrenija in druge vrste odvisnosti. Nekatere študije povezujejo patološko ljubosumje tudi z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova. Strokovnjaki namreč menijo, da obstaja povezava med ljubosumjem in možganskimi lezijami, kar pomeni, da je vzrok lahko tudi fiziološki. 

Najdemo ga tudi v primerih nevroz, bipolarne motnje, spolnih disfunkcij in pri bolnikih s poškodbami desnega čelnega režnja. A pri tem ne gre samo za vedenje, upoštevati je treba tudi čustveno komponento, ki je povezana s samopodobo. Raziskovalci imajo torej še veliko dela, da bodo v celoti razumeli vzroke te motnje.

Zdravljenje

Zdravljenje patološkega ljubosumje je mogoče le s strokovno pomočjo, a je pri tem treba ugotoviti vir ljubosumja, težo njegovega stanja in posledic, ki jih ima motnja na življenje ljubosumnega posameznika. Raziskave kažejo, da je najbolj uporabljena vedenjsko-kognitivna terapija, v skrajnih primerih tudi antipsihotična zdravila za nadzor impulzov. Pomembna je tudi terapija za družine in pare, saj je včasih ljubosumje povezano z življenjsko zgodbo. Othellov sindrom je motnja, ki ima lahko resne posledice, zato je pomembno hitro odkrivanje in ustrezna specialistična obravnava.

Vir: ExploringYourMind / PsychologyToday