Živimo v seksualizirani družbi, v kateri so seksualni dražljaji prisotni skorajda na vsakem koraku, zato je prav, da spregovorimo tudi o zasvojenosti s seksualnostjo. O tem smo se pogovarjali z znanim psihoterapevtom in priznanim avtorjem knjige o zasvojenosti, ki je med drugim tudi eden prvih, ki so ustanovili terapevtske skupine za pomoč zasvojenim s seksualnostjo. Peter Topić, psihoterapevt: »Kadar ljudje pri prijateljih, družinskih članih ali znanih osebah opazijo pretiravanje ter kompulzivno in škodljivo vedenje, pogosto menijo, da je težava le v uživanju določenih snovi oziroma v vedenjskih vzorcih. Za razumevanje katere koli zasvojenosti je zelo pomembno zavedanje, da ta ne pomeni le uživanja določenih substanc ali ponavljanja določenih vedenjskih vzorcev, da ne gre le za slabo navado, ki se je sčasoma razmahnila in negativno vpliva na življenje zasvojene osebe. To postane še bolj zapleteno, ko poskušamo razumeti škodljivo vedenje na področju spolnosti, ki je običajno, prijetno in zaželeno človeško vedenje.« 

Zasvojenost s seksualnostjo … Kaj to pravzaprav pomeni?

O zasvojenosti s seksualnostjo govorimo takrat, ko seksualnost za nekoga postane osnovni način, s katerim uravnava svoje čustveno življenje. Seks tako ni več izbira ali možnost, temveč obrambni mehanizem, ki je povezan z dobrim počutjem in preživetjem. Zasvojenost s seksualnostjo je pravzaprav vsako kompulzivno vedenje, povezano s seksualnostjo, ki vpliva na običajen potek življenja in povzroča hude težave na vseh področjih življenja posameznika. Seks postane pomembnejši od prijateljev, družine, hobijev in dela. Strokovni têrmin, ki se uporablja v povezavi s tem fenomenom in ga zasledimo v opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2018, je compusive sexual behavior disorder.

Kako prepoznamo zasvojenost?

Zasvojenosti ne moremo opredeliti le na osnovi enega dejavnika ali vedenjskega vzorca. Zasvojeni se lahko omamljajo s kompulzivnim masturbiranjem, sanjarjenjem o ekstatičnem seksu z namišljenim ali resničnim partnerjem, lahko pa obsedeno razmišljajo o seksualnih avanturah, imajo več sočasnih odnosov, vedno znova zapeljujejo druge kljub temu, da že imajo partnerja. Prav tako jih lahko privlači seks z anonimnimi partnerji, kličejo vroče linije ali plačujejo za katero koli obliko seksa. S seksom lahko služijo, npr. izdelujejo gradiva z eksplicitno seksualno vsebino (video- in avdioposnetke ali pisana besedila) ali pa s temi izdelki trgujejo, njihov vzorec je lahko voajerizem (opazovanje drugih v eksplicitno seksualnih okoliščinah) ali pa ekshibicionizem (razkazovanje drugim). Sodelujejo lahko v sadomazohističnem seksu ali pa kako drugače prestopajo spolne meje drugih ljudi. Vendar zasvojenost s seksualnostjo nima veliko skupnega s tem, kako pogosto oseba menjava partnerje in s tem, da ni monogamna, prav tako zasvojenosti ne opredeljujejo spolne prakse in spolna usmerjenost. Precej verjetneje gre za zasvojenost takrat, ko seksualno vedenje ni več v skladu z našimi vrednotami in prepričanji. Tako kot alkoholiki ne morejo prenehati piti, zasvojeni s seksualnostjo ne morejo prekiniti svojega samouničujočega seksualnega vedenja. 

Je danes več odvisnosti od seksualnosti? Kaj je razlog za to?

Seveda bi lahko razpravljali o tem, ali je zasvojenih zaradi novih tehnologij in oblik seksualnih dražljajev več ali smo le postali pozornejši na ta fenomen. Nikakor se ne moremo izogniti dejstvu, da živimo v izredno seksualizirani družbi, v kateri so seksualni dražljaji prisotni skorajda na vsakem koraku, in ti brez dvoma vplivajo na naše dojemanje spolnosti in vedenje. Po mojem mnenju pa je zasvojenih ljudi več tudi zaradi drugih razlogov. 

Koliko so k temu doprinesle vse dostopnejše digitalne vsebine, pornografija itd.?

V spolnosti opažamo vedenjske vzorce, ki jih v preteklosti nismo poznali in ki so povezani predvsem z uporabo interneta, digitalno tehnologijo in novimi seksualnimi pripomočki. Virtualni seks, razne aplikacije za seksualne stike in internetna pornografija – vse to so fenomeni, ki jih v preteklosti nismo poznali in so precej dostopnejši ter zelo intenzivno vplivajo na nas in našo spolnost. Predvsem zelo intenzivno stimulirajo naše možgane, ki pa si intenzivne dražljaje še posebej dobro zapomnijo. Bodisi zato, ker so prijetni in jih želimo potem ponoviti, ali pa ker so boleči in se jim želimo v prihodnje izogniti. Veliko ljudi se ujame v past digitalnega seksa zaradi pogostega ponavljanja, ne da bi to načrtovali. 

Se zasvojenec in zasvojenka razlikujeta? Kakšno vlogo igra spol?

Do nedavnega je prevladovalo mnenje, da je zasvojenost s seksualnostjo, če že obstaja, pretežno moška težava. Statistike so bile podobne tistim, ki jih poznamo pri zasvojenih z alkoholom in igrami na srečo: od štirih zasvojenih je bila ena ženska. V zadnjih letih pa se je to razmerje občutno spremenilo. Število zasvojenih žensk, ki poiščejo strokovno pomoč, je doseglo število moških, včasih ga celo preseže. Če gledamo z zgodovinskega stališča, so moški v preteklosti po pornografskih vsebinah posegali precej pogosteje kot ženske, strokovnjaki s področja spolnega zdravja in zasvojenosti pa se že dolgo zavedajo, da ženske doživljajo in si ogledujejo pornografske vsebine drugače kot moški. Zato smo priča novim oblikam erotičnih in pornografskih vsebin, ki so bolj osredotočene na odnose in tako še posebej privlačijo ženske. Število žensk, ki dostopajo do spletne pornografije, je v porastu in po podatkih raziskav dosega 30–40 odstotkov vseh dostopov do teh vsebin.

Kaj iščejo zasvojenci v postelji? Ali gre za goli užitek ali kaj drugega, na primer odmik od notranje bolečine in podobno?

Čeprav je človeška spolnost povezana z užitkom, pri razviti zasvojenosti užitek izgublja svojo moč in seks pogosto služi le še bežanju pred slabim počutjem. Zasvojenost s seksualnostjo namreč nima nič ali pa ima zelo malo skupnega s tem, kaj osebo vzburja v seksualnem smislu. Povezana je z intenzivnostjo in vznemirjenjem, ki sta posledica seksualne izkušnje, njen namen pa je čustvena otopelost. Zasvojeni ne želijo čutiti tega, kar v resnici čutijo, včasih ne želijo čutiti ničesar. Svoje zasvojenske vedenjske vzorce uporabljajo kot oblike disociacije in bega pred stresnimi življenjskimi okoliščinami, čustvenim nelagodjem, anksioznostjo, depresivnostjo, pomanjkanjem sposobnosti za navezanost na drugo osebo, nerazrešenimi otroškimi travmami ali hudimi oblikami travm v odraslosti. Razlogi so enaki kot pri osebah, zasvojenih z alkoholom ali s prepovedanimi substancami, z igranjem iger na srečo ali s hrano. 

Po čem prepoznamo zasvojenost s seksualnostjo? In kdaj postane problem?

Poleg neobvladljivega vedenjskega vzorca in neuspelih poskusov prenehanja je eden od pomembnih dejavnikov pri prepoznavanju zasvojenosti vztrajanje pri škodljivem vedenju kljub negativnim posledicam, ki se lahko kažejo na raznih področjih. Nemoč in neobvladljivost se na vedenjski ravni v glavnem odražata kot zmanjšana sposobnost nadzora nad lastnim vedenjem, posledice na čustveni ravni pa se lahko kažejo kot depresija, anksioznost in splošna čustvena preobremenjenost. Na drugih ravneh se lahko posledice odražajo kot izguba zdravja, skrbništva, prijateljev in službe, razpad zakona, izključitev iz šole, finančna izguba, občutek krivde in prizadetost drugih vpletenih, padec učinkovitosti in ustvarjalnosti, izguba samozavesti, aretacija ali še kako drugače. Ko začne zasvojenost iz našega življenja izrivati druga pomembna področja, nastane težava.

Čustveno dojemanje, intimnost … V čem se seksualnost zasvojencev razlikuje od običajne zasvojenosti? 

Pornografska in tržna industrija s svojimi sporočili vplivata na predstave o moških in ženskah, polni sta predvsem mitov o tem, kaj si moški in ženske želijo v spolnosti. Ženske so pogosto predstavljene kot identični seksualni objekti, ne gre pa spregledati, da so v zadnjem času vse pogosteje podobno predstavljeni tudi moški. Ta sporočila sicer manj vplivajo na odrasle ljudi kot na mladostnike, ki še oblikujejo svojo spolno identiteto in katerih možgani še niso popolnoma razviti. Običajna ali t. i. zdrava človeška spolnost poglablja stik med partnerjema, vključuje vzajemno spoštovanje, utrjuje občutek lastne vrednosti in vključuje bližino. Pri taki spolnosti smo odprti za raziskovanje ter se zavedamo čutenj v telesu in sedanjega trenutka, predvsem pa je ljubeča, negujoča in vključuje globoka in intenzivna čustva ne glede na spolne prakse. Zasvojenski seks pa za razliko od prej naštetega po navadi temelji na sramu, je izkoriščevalski in manipulativen ter pogosto odsev travmatične preteklosti, zahteva določeno raven disociacije, temelji na moči ali nadzoru, predvsem pa služi izogibanju čustvom in izključuje intimnost. Beseda intimnost se pogosto zgrešeno uporablja, ko ima nekdo v resnici v mislih le seks. Intimnost namreč odločno presega doživetje, ki ga ponuja spolni akt, ker vključuje sposobnost za bližino, sposobnost za iskren in globok odnos z drugim človeškim bitjem.

Kakšno stisko doživlja oseba, ki je zasvojena? Za kakšne občutke gre, ko je v igri »potreba po novi dozi«?

Težave se lahko odražajo kot depresija, anksioznost in splošna čustvena preobremenjenost. Zaradi povečanega delovanja centrov za stres v možganih je lahko zasvojena oseba pretirano občutljiva za vse dejavnike stresa. Pogosto opažamo tudi zmanjšano sposobnost nadzora nad lastnim vedenjem, kar vodi v pretirano rabo škodljivih substanc ali ponavljanje škodljivih oblik vedenja v večjem obsegu, kot so zasvojeni prvotno načrtovali. Ker so vse zasvojenosti tudi bolezen možganov, je pri zasvojenosti prisoten tudi kompleksen biološki mehanizem zasvojenskega hlepenja po omami, ki ga s tujko imenujemo craving. Craving ne pomeni, da si nečesa močno želimo, ampak pomeni, da smo prepričani, da brez tega ne bomo preživeli. Hlepenje po omami je še najbolj podobno stanju obsedenosti. Kljub temu da želi zasvojeni misliti na druge stvari in se je odločil, da se ne bo več omamljal, njegovi možgani pozornost ves čas preusmerjajo na objekt omame, na tisto, kar je v preteklosti pomagalo spremeniti neprijetno čustveno stanje. 

Kako si lahko oseba pomaga sama in ali si lahko? Kakšna je abstinenčna kriza?

Čeprav nekateri ljudje premorejo odpornost in sposobnost, da sami okrevajo od zasvojenosti brez dodatne, strokovne pomoči, je teh razmeroma malo. Ker je zasvojenost težava, ki se odraža na več ravneh, mora imeti taka oseba neverjetne sposobnosti, da se upira tako psihološkemu kot tudi nevrobiološkemu vidiku zasvojenosti. Predvsem pa mora imeti odlične vire, ki ji pomagajo premagati bolečino in obvladovati strah. 

Kdaj je potrebna strokovna pomoč in kakšni načini zdravljenja so na voljo?

Večina zasvojenih potrebuje na poti k okrevanju kljub svojim notranjim potencialom in motiviranosti veliko pomoči in podpore, najpogosteje tudi strokovne. Zlasti v primerih komorbidnosti oz. prisotnosti kemičnih zasvojenosti in drugih psihiatričnih diagnoz ali takrat, ko je ogroženo življenje zasvojene osebe, je v proces pomoči nujno vključiti psihiatra in uporabo zdravil. Vsekakor je pomoč smiselno poiskati, ko opazimo, da na določnem področju izgubljamo nadzor nad lastnim življenjem in da zaradi tega trpijo druga pomembna področja. Največkrat nas na to začne opozarjati okolica, saj zasvojenost pogosto spremljata zanikanje in nesposobnost zavedanja, kako globoko smo zabredli. Več informacij o tem kompleksnem fenomenu lahko preberete v knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi: priročnik za strokovnjake, zasvojene in njihove družinske člane.