Spolna odvisnost naj bi bila v porastu, vse več mladih fantov naj bi posegalo po internetnih erotičnih vsebinah, željo po stiku s pravim dekletom pa naj bi zavračali. Gre za eno od oblik nekemične odvisnosti, pri kateri lahko zasvojeni s pretiranim stimuliranjem doseže pretirano izločanje določenih hormonov, kot so endorfini, adrenalin in serotonin, ki pa so za človeka zaželeni in pozitivni hormoni, zato se temu ne želi odpovedati, saj delujejo bolj kot morfij, hkrati pa so vedno na dosegu.

Zasvojeni s spolnostjo si začnejo ustvarjati popačene predstave o intimnem odnosu, saj vsebine, do katerih lahko dostopamo na internetu, pretežno prikazujejo nerealne situacije, odnose in akterje. V osnovi gre za beg pred realnostjo in določenimi čustvi, katerim zasvojeni ne želi biti izpostavljen.

"Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nagrajevalni krog igra pomembno vlogo pri doživljanju ugodja in njegovem kasnejšem ponavljanju. Nedelovanje teh centrov in sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. Za zasvojenost je značilna nesposobnost za trajno abstinenco, pa tudi oslabljena sposobnost nadzora nad vedenji, hlepenje po omami, zmanjšana zmožnost prepoznavanja resnih težav v posameznikovem vedenju in medosebnih odnosih ter disfunkcionalno čustveno odzivanje. Enako kot druge kronične bolezni tudi zasvojenost pogosto obsega cikle ponovitve oziroma recidive bolezni in faze abstinence. Če se zasvojena oseba ne zdravi ali ne vključi v proces okrevanja, postane zasvojenost progresivna in lahko povzroči trajne posledice ali prezgodnjo smrt," je za Zadovoljna.si razložil psihoterapevt Peter Topić, ki se je tudi sam soočal s to zasvojenostjo.

Za oddajo Svet na Kanalu A pa je še dodal:

Simptomi spolne zasvojenosti so:

- neobvladljiv vedenjski vzorec,
- nezmožnost prenehanja,
- prizadevanje, da bi omejili škodljivo vedenje,
- obsedenost,
- neželene posledice,
- čustvena nihanja,
- povečan obseg določenega vedenja.

Terapevtski proces naj bi bil dolgotrajen in po navadi traja od tri do pet let. Tako dolgo namreč človek potrebuje, da bi ustvarjal nove navade in nove nevronske povezave ter utrdil neškodljive oblike vedenja. Po prvih šestih mesecih zdravljenja zasvojeni potrebujejo največ opore bližnjih, saj se v tem času po navadi zgodijo čustveni prelomi, ki na plan potegnejo vse, kar je bilo do takrat potlačenega. Ta čustva je treba sprocesirati, jih sprejeti in šele potem se lahko začne zdravljenje. Pomembno je zavedanje, da je spolna zasvojenost prav tako potrebna strokovne pomoči, kot so jo potrebne druge oblike zasvojenosti, saj lahko le z zdravljenjem človek znova zaživi brez občutkov bolečine in sramu. V Sloveniji zdravljenje poteka v obliki individualne, partnerske ali skupinske terapije.