Povsem normalno je, da občasno čutimo določeno stopnjo anksioznosti glede partnerskih odnosov.  A kje je meja, ko še govorimo o normalnih skrbeh in kdaj so nam začele stvari uhajati izpod nadzora? Kako pravzaprav ravnati v primerih, ko v odnosu ne moremo biti več sproščeni, saj nas nenehno preplavljajo negativni scenariji, ki so v večini primerov rezultat negativnih izkušenj v preteklosti. Vse to pogosto vodi v začaran krog konfliktov, ki razmere le že poslabšajo. 

“Anksioznost v partnerstvu postane problem, ko je tako intenzivna ali dolgotrajna, da ovira kakovost odnosa in vpliva tudi na ostala področja življenja.”

Namesto občutka varnosti začaran krog negotovosti

V razmerju, kjer se pri enem od partnerjev (v nekaterih primerih tudi obeh) kaže anksioznost zaradi odnosa, se pojavljata dva najpogostejša simptoma, in sicer: pretirano iskanje potrditev in zagotovil, da je z odnosom vse v redu ter utišanje svojih potreb. Slednje vključuje zanikanje lastnih želja in hrepenenj z namenom, da bi ugajali partnerju, sploh, če so potrebe ne ujemajo. Gre za iskanje sprejetosti, poskuse preprečevanja zavrnitve in željo po ohranitvi odnosa. Vendar to na daljši rok pogosto vodi do nezadovoljstva in vse pogostejših konfliktov. Pretirano iskanje potrditev in s tem pomiritve pa se pogosto pojavlja pri soodvisnih odnosih. 

A anksioznost v odnosu se lahko kaže tudi na druge načine. Eden takšnih je nenehno premlevanje, kako pomembni ste sploh partnerju. To kaže na temeljno potrebo po povezanosti, pripadnosti in varnosti. Najpogostejše skrbi v zvezi s tem so: Me bo partner sploh pogrešal, ko me ne bo ob njem? Mi bo ponudil podporo, ko jo bom potrebovala? Nemalokrat se pojavljajo tudi dvomi v partnerjeve občutke. Kaj pa, če me sploh ne ljubi? Kaj, če ima poleg mene še druge? Takoj, ko se v zvezi za trenutek oddaljita, se lahko pojavijo negativne misli, da nekaj ni v redu in da so se njegova čustva spremenila. 

Tu je treba dodati, da se vsakdo v odnosu občasno počuti tako, a ko takšne misli postanejo fiksacija, gre lahko za anksioznost v odnosu. Pri nekaterih se anksioznost odraža tudi prek sabotiranja odnosa, ki se kaže v izzivanju prepirov z namenom, da bi dobili želene potrditve. Lahko tudi z odrivanjem partnerja stran, ko ste v stiski. Pogosto je tudi preizkušanje mej v odnosu – npr. kosilo z nekdanjim partnerjem. Vse to lahko počnemo zavedno ali ne, toda osnovni cilj je ugotoviti, ali je partnerju še vedno mar za odnos. 

Kaj se skriva zadaj? 

Med najpogostejše dejavnike spadajo: 

· negativne izkušnje v preteklih zvezah (npr. nasilni partner, nezvestoba, zavračanje, laganje, zavajanje …); 

· nizka samopodoba (osebe z nizko samopodobo bolj dvomijo v občutke svojega partnerja, kar je neke vrste projekcija);

· stil navezanosti (stil navezanosti, ki ga razvijemo v otroštvu lahko močno vpliva na odnose v odraslosti, v tem primeru pa je pogosto prisotna prav negotova navezanost); 

· nagnjenost k pretiranemu analiziranju (dvomljiva narava, perfekcionizem in neskončen vzorec spraševanja in dvomov lahko vpliva na anksioznost v odnosu).

Je anksioznost v odnosu mogoče preseči?

Čeprav se v težkih trenutkih zdi to pravzaprav misija nemogoče, je anksioznost z nekaj vztrajnost in truda mogoče premagati. Kako? V odnosu je pomembno ohranjati identiteto, individualnost, neodvisnost, skratka občutek zase. Izguba sebe v razmerju ali težnja po tem, da bi se karseda prilagodili partnerju, lahko zelo negativno vpliva na odnos, saj se s tem oddaljujemo od osebe, v katero se je partner zaljubil. 

Pomaga tudi prakticiranje čuječnosti oziroma osredotočanje na dogajanje v sedanjem trenutku brez obsojanja. Ko se pojavijo negativne misli, jih ozavestite in pustite, da minejo. To je še posebej uporabno pri negativni miselni spirali. Vadite tudi konstruktivno komunikacijo, saj anksioznost prihaja od znotraj, zato morda sploh nima nobene povezave s partnerjem. Če pa težke občutke prebudi konkretno dejanje – npr. njegova komunikacija, tipkanje po telefonu, izogibanje telesnemu kontaktu, poskusite to izpostaviti na ustrezen in neobtožujoč način. 

V tem primeru zelo pomagajo ‘jaz stavki’. Namesto da bi rekli: “Zakaj se mi izmikaš, tega ne prenesem več!”, to lahko preoblikujete v: ”Čutim, da je med nama nastala razdalja, so se morda tvoji občutki spremenili?” Odpiranje ranljivosti lahko še dodano okrepi vajino povezavo in razblini negotovost. Če težko prenašate tesnobo v odnosu, vam lahko pogovor s strokovnjakom pomaga pri razjasnitvi možnih vzrokov in učenju ustreznih in bolj funkcionalnih metod. Še bolje je, če se v tem primeru vključita oba. Z delom na odnosu lažje razumeta svoje občutke in osnovne potrebe ter slišita izkušnje in doživljanje drug drugega brez sodb in obramb. Naučita se pokazati svoja čustva oziroma najdeta načine, kako se približati drug drugemu. Pri anksioznosti v odnosu je pomembno, da stvari ne prepustimo naključju. Nobena težava se ne reši samodejno, kvečjemu skozi čas postaja samo še bolj problematična. 

Viri: ChoosingTherapy