Ne iščite popolne, ampak resnično ljubezen

Nič ni narobe z občasnimi pobegi v romantična sanjarjenja, bodisi v obliki knjig ali filmov. Težava nastane, ko naša predstava o popolnem partnerju oz. princu na belem konju, ki bo nekega dne prišel v naše življenje, postane tako idealizirana, da zaradi tega zaključujemo zdrava razmerja in neutrudno iščemo nekaj povsem nedosegljivega. Ideal, ki smo si ga ustvarili na podlagi lastnih želja, pričakovanj in podob iz romantičnih del. 

Ta v večini primerov vključuje osebo s privlačnim videzom, ki zna slišati naše potrebe in s katero se ujamemo v svojih zanimanjih in ciljih. A kar življenje doda tej podobi, so tudi sence preteklosti, ki jih nosi vsak med nami, ter prepreke, izzivi in preizkušnje, ki nas vseskozi spreminjajo. 

Popolne ljubezni ni, so pa ljudje z vrlinami in pomanjkljivostmi, ki so se naučili ustvariti harmonijo med svojimi potrebami in praznino.

Ne idealiziranje, pač pa oblikovanje zavestnih odnosov

Zavestni, pristni odnosi so nasprotje romantizirane ali nezavedne ljubezni. Romantični ideal, ki ga nekateri nosijo v sebi, je sestavljen iz različnih pričakovanj, ki so nevarna za čustveno ravnovesje.

– Romantična ljubezen simbolizira idealizacijo ljubljene osebe. To pogosto vključuje projiciranje lastnosti, ki se ne ujemajo z resničnostjo.

– Romantiziranje je pogosto odsev nevarne navezanosti – je odraz potrebe po 'imeti' in 'posedovati' ljubljeno osebo. Zdravih razmejitev v tem primeru ni.

– Prava ljubezen sestoji iz gradnje zavestnega odnosa, v katerem ni potrebe po podrejanju ali obsesivni navezanosti.

– Oblikovanje zavestne ljubezni zahteva moč volje na obeh straneh, razumevanje in vrednotenje razlik in ne le tistega, kar je skupno obema. Tudi v največjih razlikah lahko najdemo bližino. 

Kaj pa, če se pod tem skriva kaj globljega?

Včasih pa je neutrudno čakanje na pravega in iskanje popolne ljubezni samo obrambni mehanizem, s katerim se skušamo zaščititi pred vnovičnimi razočaranji. V tem primeru so 'visoki standardi', kot jih imenujemo, samo beg pred resničnimi odnosi, v katere se ne upamo podati. 

Dejstvo je, da so odnosne izkušnje za marsikoga lahko zelo boleče, celo travmatične. Morda segajo celo v otroštvo, če imamo iz najranljivejših let izkušnjo nesprejetosti, zavrženosti ali druge relacijske travme. V tem primeru nas je lahko tako zelo strah resnične predanosti (intime), da bomo vedno bežali iz odnosa, ko bo ta postajal bolj zavezujoč. 

V skrajnem primeru pa si morda v intimne odnose niti ne bomo upali podajati. V takšnih primerih je pomembno pobrskati po sebi in razmisliti, kaj so nam dale prve odnosne izkušnje s starši in kakšne so bile naše nekdanje partnerske zveze. Včasih so ravno rane preteklosti tiste, ki nam ne dovolijo v odnosih in življenju naprej. Tako se raje tolažimo s popolno ljubeznijo, čeprav globoko v sebi vemo, da ne obstaja. Sanje pa vseeno ostajajo.

Vir: ExploringYourMind