Zakaj v odnosih vedno znova rešuješ druge (tudi ko te nihče ne prosi)

Stephen Karpman je že leta 1968 opisal dramski trikotnik z vlogami žrtve, preganjalca in reševalca. Človek ne igra reševalca, ker bi kdo prosil za njegovo pomoč, ampak zato, ker sam ne prenese napetosti situacije. Čeprav je na videz lahko videti, da drugi osebi pomagamo, v resnici pogosto zaradi pretirane podpore zbujamo občutke nemoči. V taki drami se vloge hitro zamenjujejo. Ko varovanec, ki smo ga poskusili rešiti, zavrne nasvet ali spet zamoči, hitro postanemo ali siten preganjalec ali pa užaljena žrtev, ki jo vsi samo izkoriščajo. Raziskave so kasneje pokazale, da se ta vzorec dejansko ponavlja v odnosih, torej ne gre samo za teorijo.

Razlogi za patološko reševanje ostalih se pogosto skrivajo v otroštvu. Če je moral otrok biti mamin zaupnik ali miriti očeta, ko mu je počil film, se je naučil, da je nekaj vreden le takrat, ko so drugi v redu. To, da je moral otrok regulirati starše, ni zdravo; takšna zamenjava vlog se na primer povezuje z depresijo v odraslosti. Pomagati staršem pri hišnih opravilih je povsem normalno, prenašati čustva, ki jih na nas zvrnejo starši, pa pač ni.

Soodvisnost ni uradna psihiatrična bolezen. Skrbeti za bližnje je človeško in normalno, vendar je pretirano prevzemanje tujih težav nase povezano s celo kopico neželenih izidov, od tesnobe do kroničnega stresa. Stalno reševanje ni zdravo niti za tistega, ki ga rešujemo, saj mu preprečimo, da bi se soočil z realnostjo, pristal na trdih tleh in se lahko sam pobral. S svojim reševanjem omogočamo, da nadaljuje z nefunkcionalnim vedenjem. Prava pomoč je zavestna izbira, reševanje pa je impulz, nad katerim nimamo nadzora.

Ko nas naslednjič zasrbijo prsti, se splača vprašati, ali je sploh kdo prosil za našo pomoč. Večina ljudi namreč potrebuje le nekoga, ki bi poslušal, ne nekoga, ki bo vse rešil namesto njih. To, da pomagamo le, ko nas nekdo za to prosi, je v resnici spoštovanje avtonomije trpečega. Pomagati bližnjemu je nekaj lepega. Problem nastane, ko je od stalne pomoči drugim odvisen naš občutek lastne vrednosti. Če ves čas ljudem ponujamo rešitve, za katere niso prosili, če smo v tem impulzivni in ne pomagamo z jasnim namenom in odločitvijo in če pomoč spremlja občutek zamere, da nas človek izkorišča, je smiselno stopiti korak nazaj; verjetno delamo več škode kot koristi.