Zakaj vedno znova ponavljamo iste odnose?

Po normalnem začetku postanemo posesivni, partner pa po pol leta odličnega performansa vedno znova pokaže ljubosumno plat. Je normalno, da se vse ponavlja? Naključje ni, a hkrati gre samo za vzorce, ki jih z nekaj znanja lahko presežemo.

Raziskava NIJZ iz leta 2019 je ugotovila, da je 76 odstotkov vprašanih v otroštvu doživelo vsaj eno obremenjujočo izkušnjo, 27 odstotkov pa štiri ali več. Najpogosteje so omenjali čustveno zlorabo (56 odstotkov) in telesno zlorabo (43 odstotkov), sledili sta smrt ali ločitev staršev ter zanemarjanje. Kakšni neprijetni izkušnji se je v otroštvu težko izogniti, problem postane, ko jih je veliko, saj se štiri ali več takih izkušenj najmočneje povezuje prav z nasiljem v medosebnih odnosih. Ni treba, da gre za hudo travmo, posledice lahko pusti že starš, ki je fizično prisoten, čustveno pa ne.

Razlago ponuja teorija navezanosti, ki sta jo postavila John Bowlby in Mary Ainsworth (link do članka 2). Otrok se skozi tisoče drobnih spominov nauči, ali se lahko zanese na to, da bo nekdo tam, ko ga potrebuje. Iz tega zgradi tako imenovani notranji delovni model, nekakšna pričakovanja o tem, kako se bodo obnašali drugi ljudje. Kot odrasli ta model samodejno uporabimo na partnerju, ne da bi to opazili.

Nezdrave oblike navezanosti večinoma razdelimo na anksiozno (strah pred zapustitvijo, nenehno preverjanje) in izogibalno (nelagodje ob bližini, umik). Raziskave kažejo, da sta obe osi povezani z nižjim zadovoljstvom v zvezi. Stremeti je torej vredno k varni navezanosti, v kateri ne prevladuje občutek strahu ali izogibanje bližini.

Na vzorce navezanosti vpliva otroštvo, a kljub temu niso povsem stabilni. S časom se spreminjajo, še več lahko naredimo z aktivnim delom. Že v osnovi so 'tipi' osebnosti poenostavitev, bolj gre za dimenzije, na katerih se nahajamo, ne za trde kategorije. Če rešimo spletni kviz in izvemo, da smo "anksiozni tip", to v resnici pomeni precej malo. Spletni kviz, ki nekomu prilepi nalepko 'anksiozni tip', pove bore malo, saj lahko tudi kot nekdo, ki je odraščal v neoptimalnem okolju, kasneje razvijemo varen tip navezanosti.

Kar se pokvari v odnosih, se najlažje popravi v odnosih. Kot smo zapisali (link do članka 2), se pogosto najdejo pari, ki imajo kompatibilen disfunkcionalen vzorec navezanosti, sploh preokupirana ena in izogibajoča druga oseba. Ko rešujemo svoj vzorec, torej rešujemo tudi partnerjevega. Najprej je smiselno samo opazovati; kaj se dogaja v telesu in mislih, ko nas prevzamejo impulzi in preplavijo čustva? Kako se odzovemo, ko partner dolgo ne odpiše ali ko nas kliče trikrat na dan?

Ko bomo vedeli, kaj se dogaja z nami, bomo to tudi lažje skomunicirali. 'Ko ne odgovoriš, me zagrabi panika', je jezik, ki ga bo partner v mirnem pogovoru razumel veliko lažje kot izbruh posesivnosti v kritičnem trenutku. Ker se navezanost najbolj pokaže v bližnjih odnosih in torej naš napredek ni izoliran ali odvisen samo od nas, je smiselna tudi partnerska terapija. Otroštvo nam da prvo grobo predstavo o svetu, ki je pogosto pomanjkljiva in zastarela. Če vemo, kje nam ne služi več, jo lahko veliko lažje spremenimo, namesto da iste vzorce vlečemo iz odnosa v odnos.

Kar se pokvari v odnosih, se najlažje popravi v odnosih. Kot smo zapisali, se pogosto najdejo pari, ki imajo kompatibilen disfunkcionalen vzorec navezanosti, sploh preokupirana ena in izogibajoča druga oseba. Ko rešujemo svoj vzorec, torej rešujemo tudi partnerjevega. Najprej je smiselno samo opazovati; kaj se dogaja v telesu in mislih, ko nas prevzamejo impulzi in preplavijo čustva? Kako se odzovemo, ko partner dolgo ne odpiše ali ko nas kliče trikrat na dan?

Ko bomo vedeli, kaj se dogaja z nami, bomo to tudi lažje skomunicirali. 'Ko ne odgovoriš, me zagrabi panika,' je jezik, ki ga bo partner v mirnem pogovoru razumel veliko lažje kot izbruh posesivnosti v kritičnem trenutku. Ker se navezanost najbolj pokaže v bližnjih odnosih in torej naš napredek ni izoliran ali odvisen samo od nas, je smiselna tudi partnerska terapija. Otroštvo nam da prvo grobo predstavo o svetu, ki je pogosto pomanjkljiva in zastarela. Če vemo, kje nam ne služi več, jo lahko veliko lažje spremenimo, namesto da iste vzorce vlečemo iz odnosa v odnos.