Znate govoriti samo še v dvojini? Morda ste odvisni od odnosa

Ali pa smo takoj po koncu enega razmerja skočili v naslednje, ker biti sam s seboj? No, ne hvala. Kaj je ljubezen in kaj je odvisnost? Okoli 10 % odraslih naj bi doživelo odvisnost od odnosa, ki na ravni možganov deluje podobno kot zasvojenost s substancami.

Odvisnost od odnosa je pretirano čustveno zanašanje na romantično razmerje. Partner postane vir, iz katerega črpamo lastno vrednost, identiteto in stabilnost. To, da nam je nekdo všeč ali da ga imamo radi, je normalno. A večina tudi v zelo ljubečem odnosu ohrani občutek lastnega jaza. Če brez partnerja ne veste, kdo ste, imate problem. Podobno kot pri drugih stvareh je ključna zdrava mera. Lahko smo ljubitelji vina in izredno radi sem ter tja spijemo kozarček ob večerji. To je normalno. Če pa si življenja brez kozarčka ne moremo več predstavljati, smo v resnih težavah.

Čeprav diagnoza uradno v večini držav ni prepoznana, številni psihologi in psihiatri potrjujejo njen obstoj. Nekaj ključnih pokazateljev tega, da smo od odnosa odvisni, smo zbrali spodaj. Prvi je strah pred samoto. Lahko uživamo s partnerjem in radi preživljamo čas z njim. Tudi če smo skupaj večino ur v dnevu, to samo po sebi ni problem, če znamo obstajati tudi brez njega. Če ob odsotnosti partnerja občutimo ničvrednost in praznino, je to znak za alarm. S tem se povezuje nesmiselno in neskončno vztrajanje. Vemo, da razmerje ni dobro za nas, vidimo rdeče zastavice in slišimo opozorila prijateljev, a vseeno ne moremo oditi. Taka navezanost nima veliko skupnega z ljubeznijo, prej gre za nezdrav in nekoristen vzorec.

Kritični pokazatelj je še počasno izgubljanje sebe. Če počasi, skoraj neopazno, začnemo spreminjati svoje vrednote, hobije, prepričanja in celo prijateljstva, vse za to, da bi ohranili odnos, je to velik problem. Če se pogledate v ogledalu in ne veste več, kaj ste vi in kaj sta vidva, bo čas, da poiščete pomoč.

Zakaj to delamo sami sebi, če je očitno, da si škodimo? Večinoma nismo krivi sami (to pa ne pomeni, da nismo odgovorni za izboljšanje svojega stanja!). Večina ljudi, ki trpijo za odvisnostjo od odnosov, je v otroštvu doživela neko obliko čustvene nedostopnosti ali zanemarjanja. Pomanjkanje zgodnje stabilnosti pomeni, da začnemo varnost iskati v drugi osebi.

Ključna razlika je v tem, da zdrava ljubezen temelji na občutku, da smo kot posamezniki celi. Ne potrebujemo druge osebe, da bi se počutili izpopolnjeni. Oseba nas lahko izzove in poruši ideje o tem, kdo smo, a nek osnoven občutek trdnosti jaza ostane. Odvisna ljubezen po drugi strani temelji na občutku, da smo brez partnerja nepopolni. To se lahko kaže v tem, da nimamo več lastnih interesov, ker živimo samo za razmerje. Dober pokazatelj je tudi to, da konflikti zelo pogosto vodijo v dramo, stereotipen cikel razhajanja in sprave. Zdravo razmerje krepi samospoštovanje in samopodobo ter nas razvija kot osebo. Odvisno razmerje nas počasi razjeda, dokler sploh ne vemo več, kdo smo.

Da bi karkoli spremenili, moramo najprej vzorec prepoznati. Če se prepoznate v vsaj polovici opisanih znakov, je to dovolj dober razlog, da se začnemo s problemom resno ukvarjati. Ker izvor pogosto tiči v vzorcih iz otroštva, ki so vsaj delno nezavedni ali prikriti, je terapija logičen naslednji korak. Na ta način dobimo konkretna orodja, ki nam pomagajo odreagirati v trenutku, hkrati pa boljše razumevanje vzroka za naše vedenje. In ravno razumevanje izvora je pogosto tisti ključni premik, ki nam pomaga, da od odnosov začnemo dobivati, ne le v neskončnost izgubljati.