Seveda je vse odvisno od tega, kako si predstavljamo besedo darilo. Če jo skušamo razvrednotiti, je to v pisan celofan zavita stvar, ki je sama sebi namen in jo podarimo le zato, da nekaj damo. Če pa jemljemo darilo kot nekaj neotipljivega, ga lahko imenujemo tudi odnos, ki navdihuje, daje upanje in zbližuje … Ker pa vemo, da se danes zaradi različnih razlogov obdarovanju ne moremo popolnoma izogniti, lahko razmišljamo v smeri, da podarimo doživetje ali nekaj, kar je odraz nas samih ali obdarovanca.

„Obdarovanje, pisanje božičnih voščilnic in okraševanje, predstavlja le okvir decembrskemu času, a bistvo je v tem, kaj v ta čas umestimo, kako ga napolnimo in kaj storimo zase in za druge.“

Bi lahko rekli, da je naš čas, naša bližina najlepše darilo, ki ga nekomu damo?

Res je. V današnjem tempu življenja, ko nam vedno primanjkuje časa za tisto najpomembnejše, se zdi, da je vse podrejeno instant rešitvam in da plehkost jemlje prostor pristnosti. Vse bolj se umikamo v vzporedne digitalne svetove, bežimo stran od sebe, po drugi strani pa globoko hrepenimo po pozornosti in globljem stiku. Včasih se zazdi, da je tista prava človeška bližina postala tako redka, da s(m)o se je ljudje začeli pravzaprav bati. Kje so tisti dolgi pogovori, pristni pogled v oči, druženja, ki brez pogleda na uro minejo tako hitro, kljub temu, da trajajo več ur ... Ko odidemo domov s pogretim srcem in nasmehom na obrazu. Prazniki so čas, ko si lahko podarimo bližino, sebe, saj je to največ kar imamo.

„Zakaj bi posegali po materialnih stvareh, ki same po sebi nimajo vrednosti, če se lahko v pristnih odnosih dotaknemo duše drug drugega.“

Kako praznovati decembrske praznike čim lepše?

Preprosto tako, da se sami pri sebi odločimo, kakšne praznike si želimo. Morda se sliši kar preveč preprosto, a tako tudi je, saj imamo v sebi veliko močnejše mehanizme, kot si mislimo. Če gremo s pozitivnimi pričakovanji v proste dni in si napolnimo dušo z bližino nam ljubih, to najbolj nahrani in osrečuje. Če pa smo že vnaprej naveličani, kaj nam je tega treba, in če v vsaki stvari iščemo negativno, potem tako tudi bo. Ljudje smo umetniki v tem, da v vsako stvar preslikamo naš notranji svet. Če je v vas veliko nezadovoljstva, boste tako dojemali tudi vse okoli vas - na srečo gre tudi obratno. Velikokrat se kdo obregne, da je enostavno samo govoriti, jaz pa pravim, da je res lahko govoriti, veliko težje pa je v sebi nekaj spremeniti. Zato si lahko vse skupaj vzamemo kot začetek nečesa novega. Ne smemo pozabiti, da se imamo lahko lepo na najpreprostejši način.

 „Za začetek lahko naredimo prvi korak že s tem, da se osredotočimo na to, kar imamo in ne tisto, česar nimamo. Bodimo hvaležni za vse priložnosti, ki so nam bile v tem letu dane in za vse, kar smo ustvarili. Tako se lahko z večjim optimizmom zazremo v novo leto, ki je pred nami. “

Kako se po praznikih izogniti praznini, ki nastopi?

Če malce karikiramo, lahko rečemo, da december vsako leto nastopi prej - v duhu materializma se začne že konec oktobra, ko na policah zagledamo prve novoletne okraske. In predstavljajte si, da smo skoraj dva meseca napolnjeni s pričakovanji nečesa, kar potem mine v eni noči. Kot bi živeli v umetno ustvarjeni navidezni pravljici, ki začasno zbriše vse skrbi. Prvi januarski dan pa velikokrat prinese le sivino in trd padec v nov začetek. Obrnemo nov list in začnemo znova. In takrat se pri nekaterih ljudeh najbolj izrazi praznina. A ni treba, da je tako. Vso to intenzivno dogajanje v nas samih in okolici lahko umirimo s tem, da smo zmerni v vsem, kar počnemo, da poiščemo to, v kar verjamemo in tako lahko tudi na januar gledamo kot na mesec, ki je vstopnica v novo, uspešno, izpopolnjujoče leto.

„Bližina in dati človeku vedeti, da ima v našem življenju posebno vlogo, je nekaj najbolj dragocenega. Noben decembrski kič ne more razvrednotiti tistega posebnega 'prostora', ki se oblikuje v pristnih odnosih. In ravno ti v nas vedno znova prižigajo lučko, tudi ko tiste na ulicah že zdavnaj ugasnejo.“