''Težko je pozabiti krvave prizore, slike odsekanih glav in razkosanih trupel. Vse življenje jih nosiš seboj in se jih žal ni mogoče znebiti," trdi Valentin Areh, vojni dopisnik 24UR in Associated Press Televison News, ki je kot intervjuvanec sodeloval v omenjeni raziskavi. Prvič je iz vojne poročal leta 1991 na Hrvaškem, v naslednjih letih še iz krvavih vojn od Hrvaške, BiH, Kosova, Makedonije, Izraela, Čečenije, Afganistana do Iraka. Poudarja, da je najtežje sprejeti krvavo smrt tistih, ki jih dobro poznamo ali smo z njimi tesno povezani. ''V Bosni sva se leta 1994 z novinarskim kolegom, ki sva bila dobra prijatelja, odpeljala na bojišče. On je sedel v prvo vozilo, jaz v drugo. Ko smo se peljali na fronto, je počilo pred nami. V šoku smo tekli ven in videli, da je na prvo vozilo padel topniški izstrelek. Iz vozila sem potegnil kolega, vendar je bilo njegovo telo razkosano. V rokah so mi ostale le njegove noge. Še danes se spomnim tega prizora, smradu po zažganem mesu in čutim lepljivo kri med prsti," pravi Areh in poudarja, da mu je bilo težko tudi v vojni v Iraku, kjer je leta 2003 izgubil prijatelja Terryja Loyda, britanskega vojnega dopisnika, ki je poročal za televizijo ITN in mu je Areh posvetil tudi knjigo Kri v puščavskem pesku.

Študija kanadskih znanstvenikov kaže, da so v največji nevarnosti zlasti tisti vojni dopisniki, ki največ časa preživijo na bojišču, in tisti, ki so poročali iz najbolj krvavih vojn, kot so bile vojna v BiH, Čečeniji in Iraku.

In kakšni so znaki posttravmatskega sindroma?

Gre za nočne more, nespečnost, boleče spominske prebliske, ki pri človeku ustvarjajo vtis, da je znova sredi vojne. Pojavlja se izčrpanost, razdražljivost, jeza, depresivnost. Večina se jih počuti osamljene in izkoriščane, ker jih okolica ne razume, v sebi nosijo stalen občutek krivde, da žrtev, ki so jim bili priče, niso mogli rešiti. Mnogi se pritožujejo nad glavoboli, bolečinami v trebuhu ali prsih. Ker gre pri posttravmatskem stresu tudi za mentalno motnjo, je telo več let v podobnem stanju kot v vojni. Možgani so stalno močno prekrvavljeni pripravljeni na nevarnost, bitje srca je povišano, da bi v možgane spravilo več kisika za povečano aktivnost. Ledvice proizvajajo dodatne količine sladkorja, da bi mišicam zagotovile energijo za hitro akcijo in odzivnost. Nenehno se izloča adrenalin, ki poskrbi še za dodatno kri v mišicah, pogosto se pojavijo težave z visokim pritiskom. Če takšno stanje traja nekaj ur ali kratek čas, je to koristno za človeka, ki se znajde v nevarnih razmerah, soočen z nevarnostjo smrti. Če pa ti simptomi trajajo več mesecev ali let, kar je diagnoza posttravmatskega stresa, takrat je takšno stanje zelo škodljivo za človeka. Zato ni čudno, da je število samomorov med ljudmi, ki trpijo za omenjenimi simptomi, precej večje.

Podobno kot vojni dopisniki za sindromom, ki so ga nekoč imenovali tudi "vietnamski sindrom", trpijo tudi vojaki. Od skupaj 2 milijona ameriških vojakov, ki so vsaj enkrat bili v Iraku in Afganistanu, jih 19 odstotkov trpi za posledicami posttravmatskega sindroma.