Kakšna je osnovna ideja izraza odvisniška osebnost? 

Medtem ko lahko večina ljudi spije kozarec vina, kupi loterijsko srečko ali celo eksperimentira z drogami, ne da bi pri tem razvili zasvojenost, naj bi posamezniki s posebnim tipom osebnosti padli v spiralo zasvojenosti v trenutku, ko naredijo prvi požirek, pokadijo cigareto ali poskusijo drogo. Stvar seveda ni tako preprosta. Strokovnjaki s področja nevrovedenjskih raziskav odvisnosti pojasnjujejo, da je človeška osebnost sicer nekaj kompleksnega, a da ni nobene posebne vrste oziroma tipa, ki bi bil bolj nagnjen k odvisnosti. Obstaja pa več dejavnikov, ki lahko skupaj povečajo verjetnost, da posameznik razvije odvisnost od nečesa. 

Kaj vse povečuje tveganje za razvoj odvisnosti?

Odvisnost v družini

Raziskave kažejo, da genetska zasnova vsaj nekoliko vpliva na tveganje za razvoj zasvojenosti. Kot je opisano v številnih psihiatričnih študijah, se verjetnost za razvoj odvisnosti poveča v primerih, ko je v družini prisoten bližnji član z odvisnostjo. Ena od raziskav celo navaja, da so nekatere dele človeškega genoma identificirali kot neposredno povezane s specifičnimi vrstami odvisnosti, s čimer bo morda v prihodnje mogoče natančneje ugotoviti, kako verjetno je, da bo oseba razvila odvisnost. Velja pa poudariti, da genetski potencial še ni zagotovilo, da jo bo posameznik tudi razvil, saj k temu prispevajo tudi drugi kompleksni okoljski dejavniki. Torej, četudi prihajate iz družine z dolgo zgodovino zasvojenosti, to ne pomeni, da vam je usojeno slediti tem stopinjam.

Pogosteje si pod podobo odvisnika predstavljamo osebo, ki izhaja iz problematične družine in je nižjega socialnega statusa. Zastarelo prepričanje je celo, da je odvisnost posledica moralne šibkosti ali značajskih napak posameznika.

Motnje v duševnem zdravju

Poleg genetske povezanosti obstaja še ena individualna lastnost, ki lahko ustreza večjemu tveganju za razvoj odvisnosti, in sicer prisotnost že obstoječih duševnih motenj. Osebe, ki se borijo s težavami v duševnem zdravju, imajo torej večjo verjetnost za razvoj odvisnosti. Ti pogoji vključujejo: 

- depresijo, bipolarno motnjo ali druge motnje razpoloženja;

- anksioznost, panično motnjo;

- posttravmatsko stresno motnjo;

- shizofrenijo in druge psihotične motnje;

- antisocialno ter mejno osebnostno motnjo.

Nagnjenost k tveganem vedenju

Nekatere osebnostne lastnosti so bolj povezane s tveganjem za razvoj odvisnosti kot druge. Posamezniki, ki radi tvegajo, so pustolovski in imajo malo nadzora nad impulzi pri preizkušanju nevarnih (adrenalinskih) aktivnosti, imajo večje tveganje za eksperimentiranje z drogami. Ena od študij kaže, da je to lahko povezano z ravnjo dopamina. To konkretno pomeni, da so osebe z visokimi ravnmi dopamina morda manj občutljive na njegove učinke, kar pomeni, da potrebujejo intenzivnejša doživetja. To pa je lahko povezano z uporabo drog, ki prav tako vplivajo na dopaminski sistem. Potemtakem lahko sklepamo, da ima oseba, ki v življenju potrebuje nevarnosti in živi tvegano, večjo verjetnost za eksperimentiranje s substancami in kasneje za razvoj odvisnosti. Kaže se, da so to pogosteje moški kot ženske.

Tudi osebe, ki so doživele travmo ali težje dogodke v otroštvu, imajo večje tveganje za razvoj odvisnosti.

Težave s socialno izolacijo

Za razliko od zgoraj omenjenega tveganega vedenja osebe, ki imajo težave z vzpostavljanjem odnosov z drugimi – in ki hkrati trpijo za depresijo, anksioznostjo ali obojim – prav tako lahko razvijejo odvisnost. So pa v tem primeru to pogosteje ženske. Verjetneje je namreč, da bodo te osebe simptome tesnobe, depresije in boleče občutke osamljenosti poskušale omiliti s pomočjo alkohola, zdravil ali drugih substanc. To lahko sčasoma privede do zasvojenosti od omenjenih snovi.

Izpostavljenost
Včasih ljudje živijo v okolju, kjer je določena zasvojenost tako normalizirana, da postanejo zasvojeni tudi sami. Če je alkohol doma vedno na voljo, lahko izrazito popivanje postane tako zelo običajno in sprejemljivo, da človek zdrsne v odvisnost, ne da bi se tega sploh zavedal.

Eden pogostih dejavnikov, ki je v ozadju vsake zasvojenosti, je občutek nagrajevanja. Možgani registrirajo vse užitke na enak način, ne glede na to, ali izvirajo iz kozarca vina, prizorov in zvokov igralnice, nakupovalnega pohoda ali prepovedane droge. Ko človek prejme občutek nagrade, so možgani preplavljeni z nevrotransmiterjem dopaminom.

Nezmožnost samoregulacije

Vsem zgoraj opisanim lastnostim je skupna nezmožnost posameznika, da uravnava svoja čustva, misli in vedenje, kar bi sicer omogočilo zmernost pri vseh navadah in razvadah, ki potencialno vodijo v odvisnost.

Stigma okoli zasvojenosti mnogim ljudem preprečuje, da bi dobili pomoč. Čeprav je odvisnost kompleksno področje, jo je mogoče obravnavati z ustreznim individualnim zdravljenjem, vključno z zdravili, podpornimi programi, terapijo in spremembo življenjskega sloga.

Viri: AddictionGroup / FHErehab / HealthyPlace