Pojem osamljenost je kompleksen, a še vedno v večini primerov vzbudi asociacijo na nekoga, ki v množici ljudi nima nikogar, pa si družbe močno želi. A včasih se razlogi za osamljenost skrivajo veliko globlje in se jih posameznik niti ne zaveda. Pomembno je, da znamo prepoznati dejavnike, ki nas izolirajo od drugih, sploh tiste, na katere imamo vpliv.  

Negativna naravnanost: so ljudje, ki so naravnani na črnogledost, cinizem, negativno razmišljanje, nenehno kritiziranje … Vedno, ko so v družbi ljudi, bentijo, bruhajo gnev in vedno se jim godi krivica. Sčasoma se jih ljudje začnejo izogibati, saj je v njihovi družbi naporno. Zahtevajo ogromno energije, zato ni nič neobičajnega, če imamo po srečanju s takšno osebo občutek polne glave in izčrpanosti. 

KAKO JIH VIDIJO DRUGI?  “Ko končava najino srečanje, se počutim prav izžeta.” /"Vsakič ko se srečava, je slabe volje in nezadovoljna. Vedno razlaga, kako je svet krivičen, kaj so ji drugi slabega naredili, kdaj bo že prišel njen čas …  in potem čaka, da jo tolažim." 

Socialna fobija: te fobije ne gre enačiti s sramežljivostjo ali introvertiranostjo, ki pomenita nekaj povsem drugega. Pri fobiji gre za neracionalen strah pred ljudmi (zlasti skupino ljudi), ob katerih bi se lahko počutili kritizirane in osramočene, zato se raje držijo v osami in se izogibajo izpostavljanju.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Ko sem nekje izpostavljen, ne samo pri službenih prezentacijah, tudi na avtobusu, ko vsi zrejo vate ali v trgovini v vrsti, ko te vsi gledajo, se počutim grozno. Srce mi nabija, komaj čakam da bo konec, včasih bi kar ušel …” 

Pomanjkanje socialnih veščin/naučena izolacija: posameznik, ki je odrasel v družini, ki se je izogibala stikom z ljudmi (npr. družina, ki ni imela veliko obiskov prijateljev ali jih sploh ni imela, ali pa so druge vedno doživljali kot neke vrste ‘vsiljivce’), bo tudi kasneje v življenju težko navezoval stike oziroma ne bo razvil socialnih veščin, kot jih na primer nekdo, čigar starši so družabni in ekstrovertirani. 

KAKO DOŽIVLJAJO? “Rekel je, da me bo obiskal, jaz pa bom raje zaigral, da me ni doma. Sploh ne vem, zakaj bi nekdo moral hoditi k meni domov. To se mi je zdelo precej predrzno …” "Ne želim obiskov doma, že od nekdaj."

Slabe izkušnje iz otroštva: otroci, ki so bili v otroštvu velikokrat tarča posmeha svojih vrstnikov, in so obenem rasli v nespodbudnem okolju, tudi kasneje v življenju velikokrat težko zaupajo in ustvarjajo odnose z drugimi, imajo težave s samopodobo, neradi so izpostavljeni …

KAKO DOŽIVLJAJO: “Še zdaj se spomnim tistega občutka, ko so me v šoli hecali, da sem ‘bajsič’ , grozno, vedno sem ždel nekje na samem in gledal najbolj priljubljene v razredu le od daleč … Se mi zdi, da je to še kar nekako v meni …”

Posesivnost in nerealna pričakovanja do drugih: zavedati se je treba, da ima vsak svoje življenje, v katerem si oblikuje čas za prijatelje. Prijateljevanje z nekom ne pomeni, da smo središče njegovega življenja in da se vse vrti okoli nas. Nekateri posamezniki pričakujejo, da se jim prijatelji nenehno posvečajo, jih kličejo in vabijo k sebi. Ker se to običajno ne zgodi – saj prijatelje s takšnimi pričakovanji odrinejo – jim zavrnitve še bolj utrjujejo njihov občutek odvečnosti in nesprejetosti.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI? “Včeraj sva šla na kavo, danes pa mi že pošilja sporočila, kdaj se spet dobiva, če se lahko oglasi pri meni, da se zmeniva za kak konec tedna odklop nekje. Se počutim prav napadenega. In to je vedno isto, vsakič, ko si vzamem urico časa zanj, se hoče prav vsiliti v moje življenje.”

Nenadna sprememba življenjskega stila: velikokrat so nenadne selitve, sprememba okolja in načina življenja razlog za osamljenost. Običajno je ta le kratkotrajna, saj se posameznik prilagodi novim razmeram. V kolikor pa je prisotna še katera od zgornjih možnosti (npr. izkušnje iz otroštva, pomanjkanje socialnih veščin), lahko pride do globlje osamljenosti, ki vodi v stisko.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Odkar sem se preselil v nov kraj, se počutim malo osamljenega, nikogar ne poznam, a upam, da bo sčasoma minilo. Moram se vpisati v kak krožek, da spoznam nov krog ljudi.”

Depresija: eden od znakov depresije (sicer ne vedno) je tudi izolacija, izogibanje socialnim stikom, upad zanimanja za hobije in interesne dejavnosti.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Pustite me pri miru, hočem biti sam!“/ “Nikoli ne bo boljše, vedno bom ostal/a sam/a …” / "Ne da se mi nikamor ..."

Pri reševanju problematike osamljenosti je ključno, da se dokopljemo do vzroka. Je osamljenost le trenutna? Se z njo spopadate pogosto? Ali osamljenost vpliva na kakovost vašega življenja? Velikega pomena je tudi terapija ali svetovanje, ki pomaga ozavestiti vzroce in omogoča premik na novo raven življenja.