Se vam je že kdaj porodilo vprašanje, zakaj nekateri ljudje nemoteno in z lahkoto krmarijo po svojem čustvenem spektru, drugi pa so pogosto preplavljeni z težkimi občutji, kot so krivda, sram, strah in jeza? Dejavniki, ki lahko pojasnijo, zakaj nekateri dobro obvladujejo svoja čustva, so osebnost in temperament, starševski slog in zmožnost samokontrole. Obstaja pa še en psihološki konstrukt, ki kaže, kako dobro se spopadamo z nepričakovanimi (in neprijetnimi) dogodki, ki povzročajo čustveno nelagodje in nas običajno vržejo iz ustaljenega ritma. Imenuje se čustvena zrelost in razvijemo jo lahko sami. V tem nepredvidljivem svetu je zelo pomembno, da razumemo pomen prilagodljivosti in da na vsako čustveno reakcijo gledamo kot na priložnost, da se o sebi naučimo nekaj dragocenega. 

Kaj pomeni čustvena zrelost? 

Čustvena zrelost je proces, s katerim se učimo uspešno krmariti po celotnem čustvenem spektru in prevzemati odgovornost za to, kar čutimo do sebe, do drugih in do sveta okoli sebe. Gre za eno od glavnih sestavin srečnega in izpolnjenega življenja, saj čustveno zreli ljudje gojijo pristne in zdrave odnose, ki so temeljni pogoj za občutek sreče. Čustvena zrelost vključuje tudi določeno stopnjo duševne prilagodljivosti. To pomeni, da je zelo pomemben tudi način, kako se soočamo z napakami, padci in težjimi dogodki. Naše dojemanje lahko poveča ali zmanjša čustven vpliv takšnih dogodkov na splošen občutek sreče in dobrega počutja. Za čustveno zrele posameznike je neuspeh na katerem koli področju (intimni odnosi, kariera, prijateljstvo …) samo del nekega potovanja oziroma procesa in ne konec sveta. Ključno je, da se z vsemi padci soočamo s potrpljenjem in sočutjem do sebe. 

Čustveno zrelost je lažje razumeti, če vidimo njen nasproti pol – čustveno nezrelost. Najpogostejši izgovor, ki ga čustveno nezreli ljudje uporabljajo za upravičevanje svojega življenjskega sloga, je »To ni moja odgovornost/problem/krivda«. Če ne znamo ali zmoremo prevzemati svojega dela odgovornosti za čustva, dejanja in življenje, lahko ostanemo samo pasivni opazovalci življenja. Seveda je za svoje počutje, stanje, situacijo ali nesrečo najlažje kriviti druge. S tem umaknemo pritisk s sebe in ustvarimo vsaj začasen občutek olajšanja. A manj odgovornosti ko prevzemamo za to, kako se počutimo, manj nadzora imamo nad svojimi občutki. Posledica tega pa so pogoste čustvene reakcije ob ljudeh in okoliščinah, ki povzročajo čustveno nelagodje, kar vodi v izbruhe jeze in burne razprave, kdo ima prav in kdo ne. »Ni pravično, ne zaslužim si.« Ena od temeljnih življenjskih resnic je ta, da nimamo vedno nadzora nad tem, kako se bodo stvari razpletle. Druga temeljna resnica je, da resničnosti ne ureja vedno niz pravil. Ni nevidne sile, ki bi ‘poravnala račune’, ko življenje z nami ne ravna tako, kot mislimo, da bi moralo. 

Čustveno nezreli ljudje ne morejo preboleti dejstva, da je resničnost le redko takšna, kot si jo predstavljajo, in da se morajo oni prilagoditi okolju, ne obratno. »Ne zapravljam časa za občutke.« Čustveno nezreli posamezniki občutkov ne vidijo kot priložnost, da bi se bolje razumeli in spoznavali. To tudi pomeni, da zelo težko nadzorujejo svoje reakcije. Ali to sprejmemo ali ne, čustva bodo vedno del našega vsakdana, in prej ko se lotimo samoraziskovanja, lažje in boljše bo. »Ne prenesem!« Eden najpogostejših znakov čustvene nezrelosti je pomanjkanje strpnosti do čustvenega nelagodja. Namesto da bi zdržali s svojimi občutki, se jim izogibamo s prenajedanjem, obsesivnim nakupovanjem, neskončnim visenjem na družbenih omrežjih, različnimi zasvojenostmi ali pretiranim osredotočanjem na druge. Dejstvo je, da je nekatera čustva težje prenašati kot druga. A ne glede na to, kako intenzivno ali neznosno se ob njih počutimo, je vsaka čustvena izkušnja dragocena priložnost za izgradnjo čustvene zrelosti. 

→ Lastno čustveno zrelost najlažje preverimo z naslednjimi vprašanji: Kako se odzivam na stresne situacije? Kako se spopadam z nepričakovanimi spremembami? Sem pogosto naveličan vseh in vsega? Ali pogosto pripisujem krivdo drugim? 

Čustveno zreli posamezniki so v stiku s svojimi čustvi, lažje premagujejo (življenjske) izzive, njihov pristop je osredotočen na iskanje rešitev, vlagajo v pristne in trajne odnose in se zavedajo, da je iskanje sreče vseživljenjsko potovanje. Nič na svetu se ne more primerjati z občutkom zavedanja, da imamo v sebi moč in zrelost, da tudi v slabih stvareh najdemo dobro. In to je tisto, kar ponuja čustvena zrelost – svobodo, odpornost, optimizem in uravnotežen pogled na življenje. Brez nepotrebne drame, samopomilovanja in obžalovanja. To je tisto, kar vodi k sreči. 

Vir: HappierHuman