Koncept imago terapije sta leta 1980 razvila dr. Harville Hendrix in dr. Hellen LaKelly Hunt. Gre za obliko terapije partnerskih odnosov, ki se v veliki meri osredotoča na preoblikovanje konflikta v priložnost za skupno zdravljenje in rast v odnosu. Pri tem poudarja, da pogosto obstaja povezava med frustracijami v odraslih odnosih in zgodnjimi otroškimi izkušnjami. Najgloblji občutki zavrnjenosti, zavrženosti, zapuščenosti ali zanemarjanja se namreč pogosto ponovno prebudijo prav v partnerski zvezi. 

Ko so takšne temeljne oziroma jedrne težave pogost vzrok konfliktov in zasenčijo vse, kar je v odnosu dobrega, je čas za bolj poglobljeno reševanje najglobljih vzorcev in čutenj iz izvirne družine. Gre za prehod od iskanja krivcev do razumevanja in empatije, kar ustvarja globlje in ljubeče partnerstvo. Z imago terapijo se pari naučijo razvijati sočutje do partnerja, razumevanja njegovega čustvenega doživljanja in jedrnih "otroških ran", kar jim omogoči, da ozdravijo sebe, svoje odnose in se premaknejo k bolj zavestni partnerski zvezi. 

Od konflikta do upanja

Na določeni točki partnerske zveze se pari pogosto borijo z jezo, obupom in žalostjo. Pri tem ne morejo razumeti, kako so lahko z višin ljubezni strmoglavili v vrtinec konfliktov in nerazumevanja. Tudi če je v odnosu vsaj na videz razmeroma mirno, mnogi objokujejo, da nimajo nič več skupnega in da ne najdejo več poti do drugega. Tako razočarani, jezni in žalostni lahko sobivajo leta in desetletja, vsak s svojimi prijatelji in interesi, morda celo s kopico otrok, ki jih vsaj za silo drži skupaj. Vsakršne razbite sanje so boleče. Toda vedeti moramo, da vedno obstaja upanje. Pravzaprav bolečina in konflikti v odnosih ne izhajajo iz pomanjkanja ljubezni, temveč zaradi nerazumevanja, spregledanosti, zapuščenosti. 

Kaj gre v odnosu narobe? 

Skoraj neizogibno je, da stvari v dolgotrajnih partnerskih odnosih (ko se preselimo skupaj ali poročimo) skrenejo svojo pot. Tančica iluzije se umakne in zdi se, da je partner povsem drug človek, kot smo mislili, da je. Morda se celo izkaže, da ima lastnosti, ki jih ne moremo prenesti. Stare čustvene rane se ponovno odprejo in aktivirajo takrat, ko se zavemo, da nas partner ne more ali noče ljubiti tako, kot je obljubil ali smo mislili, da nas bo. Sanje se razblinijo. 

Razočaranje se spremeni v jezo, ki jo še dodatno podpihuje strah, da ne bomo preživeli brez ljubezni in varnosti. Ker nam partner ne daje več tega, kar potrebujemo, spremenimo taktiko in začnemo napadati – skozi kritiko, ustrahovanje, izsiljevanje, jok, ignoriranje, umik, karkoli že mislimo, da deluje. Gre za nezavedno prisilo, da bi nas imel rad. Takšno stanje lahko traja vrsto let, vse dokler ne pride do nelagodnega premirja ali ločitve. 

Vsi mislimo, da imamo pri izbiri partnerja svobodno izbiro, toda v resnici ga iščemo povsem nezavedno, na podlagi najzgodnejših odnosov s pomembnimi drugimi. Lahko bi pomislili, da bomo izbrali nekoga, ki bo imel tisto, kar nam je v otroštvu najbolj manjkalo. A ravno tu pride do paradoksa. Vedno iščemo najbolj domače in poznane občutke iz otroštva, pa čeprav niso bili lepi. Vsi užitki ali bolečine v nas pustijo pečat, ti kolektivni vtisi pa tvorijo nezavedno sliko, ki jo poskušamo ponoviti v partnerstvu. 

To podobo osebe, ki nas lahko ’popravi’, imenujemo imago. Naša nezavedna potreba je, da nam nekdo, ki nas spominja na naše starše, povrne občutke celote, ljubljenosti, zaželenosti. Druga močna sestavina našega imaga je tudi, da iščemo lastnosti, ki manjkajo v nas samih. Če smo sramežljivi, iščemo nekoga, ki je zelo odprt. Če smo kaotični in neorganizirani, nas privlači racionalen in učinkovit partner. 

Zakaj so konflikti dobri? 

Ko razumemo, da smo partnerja nezavedno izbrali za zdravljenje nekaterih bolečih izkušenj, smo naredili pomemben korak na poti do resnične ljubezni. Konflikt je znak, da psiha skuša preživeti, izpolniti svoje potrebe in ostati cela. Skakanje iz zveze v zvezo ali serijske ločitve nas ne odrešijo težav v odnosih, ker ne naslovijo temeljnega problema. Lahko se znebimo svojih partnerjev, a težave v sebi še vedno obdržimo in jih prenesemo v naslednji odnos. Ne glede na to, v kaj verjamemo, odnosi niso rojeni iz ljubezni, ampak potrebe. Resnična ljubezen se v odnosih rodi kot rezultat razumevanja, za kaj pri vsem skupaj gre. 

Kako nas konflikti lahko zbližajo? 

Težave številnih parov izhajajo iz nerazumevanja, manipuliranja, ignoriranja, izogibanja. S komunikacijsko imago tehniko lahko prestrukturiramo način medsebojnega pogovora tako, da se tisto, kar si izrečemo, zrcali nazaj, potrdi in sočustvuje. Dialog lahko uporabimo za medsebojno pripovedovanje o svojem otroštvu, jasno izražanje frustracij in potreb. Jasna komunikacija je nedvomno okno v svet partnerja. Čeprav morda dialog v začetku deluje umetno, pa se ga sčasoma priučimo in postane povezovalen. V dialogu oba partnerja prečkata most v svetove drug drugega. Dialog spodbuja namero, zavezanost k upočasnitvi našega življenja in posvečanju neprekinjenega časa našim odnosom. "Spoštujem tvojo drugačnost, iz tega se želim učiti. In svojo drugačnost želim deliti s teboj."

Zavestno partnerstvo je pot, ki nas spet vodi domov – do veselja do življenja in do občutka enakosti, s katerim smo začeli. Imago praksa uči izražati ljubezen skozi dejanja vsak dan, na velike in majhne načine. Bistveno pa je, da na način, kot je partnerju najbližje. Preobrazbe odnosov nikoli niso hitre, saj zahtevajo željo, motivacijo in pripravljenost za delo na sebi.

Vir: HarvilleAndHellen, Imago