Izpostavljamo različne načine vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki kažejo na to, da smo v življenju pretirano kritični do sebe. Ni pa vsaka samokritičnost slaba, obstaja tudi konstruktivna samokritika, ki jo lahko razumemo kot neke vrste notranji kompas. 

V katerih primerih smo do sebe pretirano kritični?

– Primerjanje z drugimi

Primerjanje z drugimi je ena od najbolj neproduktivnih in nesmiselnih stvari. Vsak človek na tem svetu je poseben unikat s čisto svojimi značilnostmi, ki ga delajo neponovljivega. Zakaj bi se torej primerjali z drugimi? Nihče ni takšen, kot ste vi. Čisto vsak od nas ima svojo zgodbo, ki ga je izoblikovala, prav zato je vsak človek neprecenljiv dar. Nikoli ne dovolite, da je vaša samozavest odvisna od tega, kako vas doživljajo drugi, saj je to samo njihovo mnenje in nič več kot to. V življenju je najbolj pomembna osredotočenost nase in ne ukvarjanje z drugimi. 

– Izogibate se novim izzivom in tveganju

Če se večkrat ujamete pri razmišljanju, da vam bo tako ali tako spodletelo, da nečesa niste vredni ali pa da pri neki nalogi ne boste uspešni, potem se verjetno v svojem življenju večkrat soočate z neuspehi, saj jih tako rekoč v svoje življenje privabljate sami. Prav zaradi tega razvijete obrambni mehanizem, ki temelji na predpostavki, da je najbolj varna pasivnost. Torej, da je najbolj varen način delovanja to, da se ne lotimo ničesar, kar že vnaprej vidimo kot neuspeh. Na ta način se morda res izognemo morebitnim padcem, a obenem tudi napredku, ki pa je v življenju zelo pomemben.

– Nezadovoljstvo z doseženim

Ste tudi vi takšni, da v svojih dosežkih in uspehih vedno najdete pomanjkljivosti in stvari, ki bi jih lahko opravili bolje? Nikar ne iščite dlake v jajcu. Če ste dosegli nekaj velikega, bodite ponosni nase in se nagradite. Ne bodite preveč dlakocepski in se ne opravičujte, kaj vse bi lahko storili bolje. Takšne analize nimajo posebne vrednosti, saj izničujejo občutek uspeha, suverenost, samozavest. V življenju bo še veliko situacij, v katerih se boste lahko ponovno dokazovali, zato uživajte in slavite vsak uspeh posebej, brez pretiranih analiz in refleksij.

– Skrbi in scenariji ’kaj pa če …’

Ste vedeli, da so pogoste skrbi tudi ena od oblik dvomov vase, nizke samozavesti in samokritičnosti? Zlasti takrat, ko nas vedno skrbi osebni neuspeh, občutek ponižanja in sramu. Morda vedno predvidevamo najslabši možni scenarij, ki se lahko zgodi. "Kaj pa če bo …" Takšno premlevanje imaginarnih dogodkov je daleč od spodbudnega, kvečjemu nas spravi v krč, zaradi katerega nismo tako učinkoviti in uspešni, kot bi lahko bili. Takšne spone, ki nas držijo na mestu, je treba ozavestiti in najti druge bolj konstruktivne mehanizme za soočanje z izzivi vsakdana.

– Sebe krivite za vsako neuspelo ali negativno situacijo

Čutite se osebno odgovorne za vse, kar ne gre po načrtu ali ko se zgodijo nepredvideni zapleti. Brez razmisleka prevzamete krivdo nase in povsem ignorirate vse ostale deležnike in dejavnike, ki so bili vključeni v nastalo situacijo. Takšna oblika samokritičnosti zlahka privede do čustvenih motenj, izgorelosti, kroničnega nezadovoljstva … 

– Vsak spodrsljaj preslikate nase

Namesto, da bi rekli: "Tega sem se lotil/a narobe. Zdaj vem za drugič," se krivite v celoti: "Sem čisti neuspeh. Zguba v pravem pomenu besede." Kot vidimo, se pri tem ne osredotočamo na specifično lastnost oz. napakico, ki smo jo storili, pač pa to enostavno posplošimo na celega sebe. Namesto tega mislimo o sebi le najslabše, s čimer spodkopavamo samozavest. 

– Prošnja za pomoč

Ljudje, ki so pretirano samokritični, zelo redko izrazijo prošnjo za pomoč, saj so po njihovem mnenju v tem primeru v očeh drugih šibki in nesposobni, morda celo manjvredni. V ozadju je lahko tudi strah pred zavrnitvijo. A tu je treba vedeti, da je v slogi moč – več kot imamo učinkovite podpore in bolj kot smo obkroženi s spodbudnimi ljudmi, bolj lahko v življenju rastemo in se razvijamo. Ljudje nismo ustvarjeni za to, da imamo ’solo’ življenje. Ker smo bitja odnosov, lahko ravno v odnosih iščemo podporo, pomoč, sodelovanje. 

– Imate lastno mnenje?

"Kaj pa če bom rekla kaj neumnega?", "Verjetno se ljudem zdim dolgočasna.", "Nihče me no poslušal." ... Tudi to je običajno razmišljanje posameznika, ki je v družbi pretirano samokritičen. Ker meni, da ni dovolj ’zanimiv’ za druge, se raje že vnaprej cenzurira in tako ostane v ozadju dogajanja.

– Izpostavljenost kritikam

Če ste odraščali ob starših, ki so bili pretirano kritični do vas, ste lahko razvili ’notranjega’ kritika, ki vas neprestano opozarja na napake. Enako velja za druge pomembne osebe, ki so igrale v določenem obdobju vašega življenja pomembno vlogo (trenerji, učitelji …). Če so nam v fazi odraščanja pogosto izpostavljali slabosti, napake, videz … to z lahkoto prenesemo naprej. V takšnih primerih je dobro enkrat za vselej opraviti s preteklostjo, če ne drugače pa s pomočjo strokovnjaka. 

– Pohvala in kritika

Za samokritične posameznike velja, da zelo težko ali pa sploh ne morejo sprejeti pohvale, saj se jim zdi, da je niso vredni. Zanimivo pa je, da ne sprejmejo niti negativne kritike, saj ob konstruktivnih povratnih informacijah zavzamejo obrambno držo in se velikokrat pretirano odzovejo. Nočejo torej ne pozitivnega ne negativnega. Takšni posamezniki zelo težko ločijo zasebno od poslovnega, zato vse vzamejo zelo osebno. Če se prepoznate, se najprej naučite ločiti različne sfere življenje in nato preverite, zakaj vam vsaka dobronamerna kritika pride do živega. To nikakor ne pomeni, da ste slabi kot oseba, pač pa da imate v življenju še prostora za izboljšave in napredek. Vse pa je seveda stvar perspektive. 

– Odpuščanje sebi in drugim

Odpuščanje je pomemben del življenja. Če smo pretirano samokritični, zelo težko odpuščamo svoje lastne napake in napake drugih. Pogosto se zataknemo v stvareh, ki niti slučajno niso vredne naše energije. Zato je pomembna lekcija, ki se jo moramo naučiti, ta, da odpuščamo oz. spuščamo nepotrebne stvari iz našega življenja. Na ta način je v našem življenju veliko manj blokad, ki nam zavedno ali ne ne dovolijo naprej. 

Pretirana samokritičnost ali konstruktivna samokritičnost? 

Pretirano samokritičnost lahko razumemo kot tisti tihi glasek v mislih, ki nam vzbuja dvome in utrjuje negativna prepričanja. "Nisem dovolj dober.", "Nisem sposobna za ta izziv.", "Nisem dovolj zanimiv.", "Nikoli mi ne bo uspelo.", "Obsojen sem na takšno življenje, tako pač je.", "Nisem dovolj lepa, privlačna, da bi me pogledal." ...

Z malo vaje pa se da pretirano samokritičnost preokviriti v konstruktivno. Slednjo si lahko predstavljamo kot dve figuri, ki vam sedita na ramenih. Ena išče pomanjkljivosti, druga izpostavlja vaše prednosti. Obe pa vama pomagata pri pravilnih pomislekih, izbiri in težkih odločitvah, s katerimi se srečujete skozi življenje. Konstruktivna samokritičnost vključuje bolj optimističen pristop, ko se soočamo s pomisleki, ki nam onemogočajo napredek. Kako se je naučiti? 

– Bodite pozorni na negativne misli in jih usmerjajte oz. zavestno preokvirite z nasprotnim, kar vam pripovedujejo.

– Trenirajte vaše možgane; um je lahko vaš najboljši prijatelj ali največji sovražnik.

– Ne kaznujte se za stvari, ki so zunaj vašega nadzora. Osredotočajte se na tisto, kar lahko obvladujete, spreminjate in nadzorujete.

– Vadite sočutno samokritičnost, ki vam pomaga odkrivati tiste dele sebe, na katerih še lahko delate in jih izboljšujete. Vsak korak proti sebi vas lahko nagradi z novimi spoznanji in večjo vero vase.

– Vsak dan delajte na tem, da postanete najboljša različica sebe. Nabirajte modrosti, učite se na svojih napakah in navdihujte druge. 

Vir: Signs you are too self-critical, Psychology today