Kaj je jungovska psihologija?

Jung je verjel, da ljudje nimajo samo osebnega nezavednega, ampak tudi 'kolektivno nezavedno'. To je, povedano precej preprosto, globoka plast nezavednih spominov, simbolov in arhetipov (univerzalnih vzorcev), ki si jih delimo kot človeštvo. Arhetipi, kot so mati, oče, junak, senca in anima/animus, vplivajo na naše misli, občutke in vedenje, pogosto, ne da bi se tega zavedali. 

Kolektivno nezavedno naj bi vplivalo na naše misli, čustva in vedenje na načine, ki so pogosto zunaj našega zavestnega zavedanja. Je vir ponavljajočih se tem, simbolov in motivov, ki jih najdemo v mitih, pravljicah, verskih zgodbah in sanjah v različnih kulturah in časovnih obdobjih.

Kaj sta persona in senca?

Jungov koncept kolektivnega nezavednega poudarja idejo, da obstajajo globoki psihološki vzorci in izkušnje, ki povezujejo vsa človeška bitja. To je način razumevanja univerzalnih vidikov človeške psihe in skupnega simbolnega jezika, ki je osnova človeških kultur in izrazov. Verjel je tudi, da lahko razumevanje lastne introvertirano-ekstrovertirane usmerjenosti zagotovi vpogled v vaša naravna nagnjenja, kako obdelujemo informacije in kako komuniciramo s svetom. Ta koncept je imel trajen učinek in se pogosto uporablja ne le v psihologiji, temveč tudi na področjih, kot sta ocenjevanje osebnosti in karierno svetovanje.

'Persona' in 'senca' sta pomembna pojma v jungovski psihologiji. Ta izraza opisujeta dva različna vidika človeške psihe, ki imata pomembno vlogo pri oblikovanju naše osebnosti in vedenja.

Osebnost je družbena maska ali fasada, ki jo posameznik predstavlja zunanjemu svetu. To je način, kako se predstavljamo drugim v različnih družbenih situacijah. Na to osebnost vplivajo družbena pričakovanja, kulturne norme in vloge, ki jih igramo v različnih kontekstih. Medtem ko osebnost služi funkcionalnemu namenu, tako da nam pomaga krmariti v družbenih interakcijah, lahko povzroči tudi občutek nepovezanosti z našim resničnim jazom, če se pretirano identificiramo z njo. Jung je opozoril, da lahko pretirana navezanost na 'osebo' povzroči notranji konflikt in pomanjkanje pristnosti.

Senca pa predstavlja nezavedne in pogosto skrite vidike nas samih, ki jih zavračamo, zanikamo ali potlačimo. Zajema lastnosti, čustva, želje in težnje, ki so se družbi ali naši vzgoji morda zdele nesprejemljive ali neprimerne. Senca ni sama po sebi negativna, lahko vsebuje tudi pozitivne lastnosti, ki jih ne priznamo. Sprejemanje in vključevanje sence je pomemben del osebne rasti in doseganja občutka celovitosti. Jung je verjel, da lahko razumevanje in soočanje s senco vodi do večjega samozavedanja in globlje povezave z našim pristnim jazom. Več v spodnjem članku:

Zakaj in kako se je koncept dela s sencami razširil na TikToku?

Videoposnetki z vsebino 'delo s sencami' (shadow work) v zadnjem času prevzemajo TikTok. Delo s sencami ni novost. Idejo je prvi, kot smo že omenili, populariziral švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Jung v 20. stoletju.

Kaj je delo s sencami (shadow work)?

Delo s sencami vključuje poglabljanje v globine naše psihe, ki jih odkrivamo in sprejemamo, ker smo jih v preteklosti bodisi zanikali, potlačili ali zavrnili. Vsaka oseba naj bi imela del sebe, ki ga bodisi zavračamo ali ne sprejemamo. Poudarjamo, to niso vedno 'manj prijetne', celo 'negativne' lastnosti, lahko gre tudi za dobre! 'Senčni jaz' je psihološki 'material', ki ni bil integriran – ker je preveč boleč, neudoben ali izven zavestnega razumevanja.

Večina ljudi ima elemente senčnega jaza, ki se razvijejo kot odgovor na situacije, ki se zdijo premočne, tuje in zastrašujoče. Če berete ta članek kot odrasla oseba, obstaja verjetnost, da se je vaša senca razvila že zdavnaj, ne da bi se tega zavedali.

Razvoj senčnega jaza se običajno začne v otroštvu, ko ponotranjite družbene norme, pričakovanja staršev in kulturno pogojenost. Ko odraščamo, nekateri vidiki osebnosti postanejo nesprejemljivi ali neobvladljivi, zaradi česar jih potisnemo v svojo podzavest. Ti potlačeni vidiki skupaj tvorijo naš senčni jaz.

Z delom s sencami lahko sprejmete te vidike in dele sebe, tudi in predvsem tiste, ki jih obsojate ali se vam zdijo 'najslabši'. 

Zakaj je delo s sencami tako priljubljeno?

Delo s sencami je v zadnjih letih postalo vse bolj priljubljeno zaradi vse večjega zanimanja za celostno dobro počutje, samozavedanje in osebno rast. Zdi se, da ljudje iščejo pristnost in pristne povezave, delo s sencami pa ponuja močno pot do samoodkrivanja in zdravljenja.

Če ljudje, ki jih poznate in jim zaupate, na družbenih omrežjih razglašajo prednosti nečesa, kar bi vas lahko naredilo bolj zdravega, in se pri tem ne zanašajo na vaš dostop do strokovnjaka za duševno zdravje, je to recept za virusno senzacijo.

Prednosti dela s sencami

Strokovnjaki ne odobravajo vseh trendov družbenih medijev. Toda pri tem 'trendu' pravijo, da ima številne prednosti.

Delo s sencami nam pomaga globlje razumeti samega sebe v zvezi s soočanjem s potlačenimi čustvi in skritimi motivacijami. Ne moremo spremeniti stvari, ki se jih ne zavedamo, zato je samozavedanje pomemben korak k spremembi. Smo bitja zagona in homeostaze – ko je vzorec oblikovan, je odporen na spremembe. Delo na senci lahko ljudem pomaga opaziti cikle in vzorce, ki jih morda zavirajo.

Ko prepoznate vzorce in povečate samozavedanje, boste morda opazili vzorce v določenih situacijah, za katere se zdi, da vas vznemirjajo (ali v vas sprožijo nemir). Dva glavna sprožilca, ki naj bi ju imeli ljudje, so, da se ne počutimo pomembni in da nismo dovolj dobri. 

Med delom s sencami boste izvedeli več o tem, kaj se skriva za vašim vedenjem, vzorci in sprožilci. Čeprav vključuje odkrivanje potlačenih občutkov, kar je lahko izziv, je izjemno zdravilno.

Omogoča vam obdelavo in osvoboditev preteklih travm in čustvenih ran, kar spodbuja čustveno dobro počutje. Delo na senci je lahko koristno pri zdravljenju medgeneracijske travme, saj vam omogoča, da pogledate vzorce v celotnem družinskem sistemu.

Vprašanja, ki vam lahko pomagajo začeti z delom na sebi

- Kateri so moji najgloblji strahovi in negotovosti?

- Katere ponavljajoče se vzorce ali vedenja opažam v svojem življenju?

- Se kdaj zgodi, da nekaj rečem ali naredim in se sprašujem, zakaj?

- Ali obstajajo deli mene, ki jih pogosto kritiziram ali zanikam?

- Ali sem doživel kakšne travmatične dogodke, ki jih nisem v celoti predelal?

- Katera nerazrešena čustva ali pretekle izkušnje name še naprej vplivajo?

- Kaj me moti pri drugih?

- Se pogosto opravičujete, četudi niste krivi? Kdaj in zakaj? 

Namen takšnega dela na sebi ni, da se obsojate in še dodatno kritizirate (zakaj?). Ta zakaj  je bolj namenjen raziskovanju in odkrivanju sebe. Odkrivate, od kod določeni vzorci izvirajo, da jih lahko sprejmemo in spremenimo! 

Bi se moral kdo takšnemu 'delu' izogibati? 

Kratek odgovor je ne. Takšno delo na sebi ima za vse številne koristi. Ima pa tudi potencialne nevarnosti. To velja predvsem za ljudi z globokimi travmami, psihozami ali določenimi diagnozami. Slednji bi potrebovali strokovno podporo terapevta, psihologa ali psihoterapevta, ki bi jih učinkovito vodil skozi proces. 

Dodatni viri: Arhetipi in kolektivno nezavedno, verywellmind & healthline