Pozitivnost na ukaz: Kdaj je (navidezna) pozitivnost toksična?

Če se za trenutek navežemo na sodobne medije, smo pretiranemu poudarjanju vsega lepega danes priča tudi na družbenih omrežjih, kjer pravzaprav ni prostora za resnično življenje, resnična čustva, resnično doživljanje. Nasmejani obrazi, ob katerih se zdi, da nikoli niso doživeli bolečine; popolni partnerski odnosi, ki izžarevajo harmonijo, sanjska potovanja, ki obljubljajo popolni hedonizem, lično urejeni bivalni prostori, ob katerih se zdi, da v njih nihče ne prebiva ... Ob pogledu na vse te fotografije se morda marsikomu zazdi, da je edini, ki ne živi življenja v skladu s ’smernicami’, ki jih zapovedujejo družbeni mediji. Vse je zavito v pojme popolno in pozitivno, pri čemer ni prostora za tisto, kar se skriva zadaj – manj lepo, nepopolno, a še kako resnično. Za nekoga je vse to lahko zelo obremenjujoče.

Lažna pozitivnost in vse, kar je z njo povezanega, se nanaša na koncept, da je le ohranjanje pozitivne usmerjenosti pravi način, ki nam omogoča boljše življenje. Pomeni popolno osredotočenost na pozitivne stvari in zavračanje vsega, kar lahko sproži negativna čustva. Sliši se lepo, kajne? A ljudje smo bitja s pisano paleto čustev, najnovejše študije kažejo, da jih je vsega skupaj kar 27. Veselje, strah, jeza, žalost, gnus je le peščica najbolj osnovnih. In ko zavedno in namenoma zanikamo vse tisto, kar se nam zdi neprijetno in negativno, jih s tem ne izničimo. Potlačimo jih v globine samih sebe, kjer še vedno so – utišana, a še kako resnična.

"Neizražena čustva nikoli ne umrejo. Pokopana so živa in kasneje se izrazijo še v težji obliki," pravi ena od misli markantnega psihoanalitika Freuda.

Čeprav želimo vse tisto, kar se nam zdi nesprejemljivo, pomesti pod preprogo oz. v tiste najtemnejše kotičke našega uma, postaja vse bolj intenzivno, ker ostaja nepredelano, neizraženo, neubesedeno. A takšna naravnanost sčasoma postane za posameznika nevzdržna. Evolucijsko gledano se ljudje ne moremo umetno sprogramirati, da bi se počutili samo in izključno srečni. Čustva niso dobra ali slaba, pozitivna ali negativna, ampak enostavno so; pomagajo nam osmišljati dogodke in obenem posredujejo informacije ljudem okoli nas. So neke vrste notranji kompas, ki nam kaže odnos, ki smo ga izoblikovali do sveta in samih sebe.

Čeprav je koristno, da v raznolikih življenjskih izkušnjah iščemo smisel in poskušamo na svet gledati s svetle strani, je pomembno, da si znamo priznati in poslušati vso čustveno lestvico. Z iskrenim sočutjem do sebe, prepoznavanjem, sprejemanjem in predelovanjem čustev, ki prihajajo in odhajajo, lažje razumemo sebe in ljudi v naši bližini. Ženejo nas naprej, nas varujejo in nam pomagajo pri ohranjanju ravnovesja, če jim to seveda dovolimo.