Življenje ne podeljuje diplome za končano osebnostno rast. Osebnostna rast je nikoli končana zgodba, ki sicer zahteva veliko motivacije, truda in tudi čustvenega napora, a je ob vztrajnosti nadvse izpopolnjujoča. Pri tem se je treba zavedati, da na tej poti ni vrha, vrhunca, zaključka ali cilja, ki bi nam dal potrditev, da smo na konju. Da smo tam, kjer smo si želeli biti. Sčasoma res dosežemo stopnjo, ko nekaj odkrijemo, ponotranjimo, ozavestimo, spremenimo ali izboljšamo, a to je po navadi šele začetek. Začetek nove poti, ki nas popelje v nove, neslutene globine sebe. 

Takrat, ko mislimo, da smo nekaj usvojili, se pogosto znajdemo na preizkušnji, ki nam pokaže, da nismo niti blizu tega, kar smo si predstavljali. Čeprav pri sebi morda opazimo napredek, drugačno perspektivo ter preseganje starih in nefunkcionalnih navad, se šele v pomembnih odnosih z drugimi izkaže, ali imamo prav. Stare poti, stare navade in še starejši vzorci se pojavljajo kot ovire, ki nas opominjajo, da so močnejše od nas in da je potrebnega še veliko dela.

Mnogim, ki se lotevajo osebnostne rasti, se mudi na končni cilj, morda celo tja, kjer težave ne obstajajo. A dejstvo je, da tako kot ni cilja, ni niti življenjskega obdobja, v katerem ni težav. Življenje je polno vzponov in padcev, bolj in manj pomembnih mejnikov, ki nas vedno znova soočajo s samimi seboj. Ko pridemo do neke točke, sledi nova preizkušnja, nov izziv, kar ustvarja neskončen cikel pozitivnih in negativnih izkušenj. 

A ravno to nas najbolj oblikuje in razvija. Pot odkrivanja sebe je nemalokrat povezana tudi s težkimi spoznanji, sploh če se odločimo raziskovati globlje, s pomočjo strokovnjaka, ki nas vodi po preteklih izkušnjah. Bolj boleče so, napornejši je proces samoodkrivanja. A pri tem se je vredno opomniti, da se lahko le na ta način dokopljemo do najbolj jedrnih in pogosto povsem nezavednih izkušenj, ki najbolj usmerjajo naše življenje. Ko se enkrat dokopljemo do njih, jih predelamo, žalujemo in se pomirimo, gremo lažji naprej. Po drugi strani pa osebna rast nista le bolečina in trpljenje, ampak tudi občutki moči, ponosa in veselja, ki jih začutimo na tej poti. 

Včasih pridejo tudi trenutki, ko doživimo globoke uvide in izjemne preskoke. Ko začnemo opažati izboljšave na enem področju življenja, začne to valovati navzven in vplivati tudi na ostala področja. Ko nam uspe spremeniti notranje delovanje, običajno sledijo tudi drugi, zunanji premiki.

Seveda je veliko udobneje in prijetneje ostati na mestu in ždeti v tihem in varnem zavetju udobja, v katerem imamo vse pod nadzorom. A le z odkrivanjem sebe lahko premikamo svoje meje, izzivamo svoj način razmišljanja, opuščamo nadzor in osebnostno napredujemo. Na tej poti ne obstaja točka 'razsvetljenja', dokončnega spoznanja in cilja z rdečo zastavico, ki bi obljubljal absolutno zmago. Življenje je proces, ki ne podeljuje diplome za opravljeno osebnostno rast. Saj veste, kako pravi tista znana misel: »Vem, da nič ne vem.« To ne velja samo za znanje, ampak tudi za odkrivanje sebe. Ko nekaj dosežemo, vedno sledi nov izziv, nov zavoj, padec ali slepa ulica na poteh življenja. Pomembno je, da na tej poti ne obupamo, ko postane težko, ampak da vztrajamo in se prepustimo vsemu, kar nam pride naproti.

Vir: PsychCentral / GoodTherapy