Ko pričnemo odkrivati 'duhovni' svet, se nam zdi, da je teorija popolnoma jasna. Zakoni kvantne fizike, ki so močno prepleteni z duhovnim svetom in dojemanjem le tega, so sicer zakomplicirani za laike, a v današnjih časih obstajajo ljudje, ki jih na zelo preproste in subtilne načine znajo posredovati celotni družbi. Govorijo nam, da lahko dobimo vse, kar si želimo, da lahko manifestiramo cel svet po lastni podobi, da lahko živimo življenje naslikano po lastni izbiri in volji. Vsi, ki smo že dali to teorijo skozi, vsi, ki smo že začeli delati na sebi in navsezadnje vsi, ki smo si, tako rekoč, priskrbeli novo platno, pa smo ugotovili, da imamo v rokah zelo omejeno število barv, nihče pa nas tudi ni naučil 'risati'. 

Vzorci, ki nas držijo nazaj

Skoraj nihče in nič v novodobni 'new age' psihologiji nam ne omeni, da je pred vsem ostalim pomembno, da ozavestimo vzorce, ki nas držijo nazaj. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se odločili za nov pristop, nov način vedenja, navsezadnje nov življenjski stil, a ste kaj kmalu padli v staro rutino? Razlog se skriva v tem, da smo vsi ljudje duhovna bitja, a imamo tudi telo, ki ga prevečkrat zanemarjamo. Naši možgani so izjemno inteligentni, veliko bolj od naše zmožnosti dojemanja, zato telesu vedno, ko želimo spreminjati svoje vzorce, govorijo, da ni vredno. Ne le, da ni vredno, ampak celo, da je v varnem zavetju starega in poznanega vse lažje, enostavnejše in boljše - četudi vsi vemo, da ni. 

Ko se denimo lotevamo hujšanja, in čez teden dni, morda čez mesec, preprosto odnehamo, vidimo zgolj dejstvo, da smo obupali, slišimo grde besede, ki jih govorimo sami sebi, ne vidimo pa globljega vzorca, zakaj do tega prihaja. Morda imamo težavo s prekomerno telesno težo, morda se ne moremo odvaditi od kajenja, morda imamo težave pri postavljanju mej v odnosih, morda se težava skriva v preprostih stvareh kot je na primer to, da ne znamo biti odgovorni. Za vsemi temi navadami se skrivajo zelo preprosti vzorci, s katerimi nam življenje vedno znova sporoča, da še vedno delujemo iz strahu, ne iz ljubezni. 

Konkretizirala bom na primeru empatov, ker sem tudi sama ena izmed njih. Za empate je značilna visoka zmožnost vživljanja v druge, razumevanja in dojemanja drugih ljudi, energije in vzorcev. Empati ne rabijo časa, da 'spoznajo' človeka, ker takoj in na licu mesta začutijo energijo, ki jo človek oddaja. Ne vedo točno zakaj, ne vedo kako, vedo samo to, da čutijo veliko močneje kot drugi ljudje. 

Empat, ki se še ne zaveda svojih zmožnosti in ne ve, kako vpliva na ljudi in kako ti vplivajo nanj, pogosto vsrkava energijo drugih. Velikokrat celo do te mere, da ne zna razmejiti lastna čustva in čustva drugih. Empat, ki ne zna postaviti meje in ločnice, lahko kmalu postane 'kanal' za čustvene vampirje in tako vedno znova privablja ljudi, ki mu škodijo. Vsi poznamo vsaj enega empata. Vsi jih občudujemo in kujemo v zvezde. Le malo ljudi pa se zaveda, da so empati visoko senzibilne in čustvene osebnosti, ker so tudi sami doživeli nešteto travm. Dokler teh travm ne razrešijo so zase, in tudi za druge, bolj škodljivi kot koristni. Takšni empati nemalokrat privabljajo 'poškodovane' ljudi, ljudi, ki potrebujejo pomoč, ljudi, ki jim škodijo, a jim želijo 'pomagati'. Zakaj? Ker niso v stiku s samim sabo. 

Razvit empat, ki se je naučil postavljanja mej, razbiranja ločnice med lastnimi čustvi in čustvi drugih, pa zna jasno prebirati energije in se od ljudi, ki so tako imenovani 'čustveni vampirji' distancira, saj ve, da ni njegova naloga, da jih rešuje. Empat, ki je v stiku s samim sabo, empat, ki si prizna, da je veliko bolj od drugih ljudi občutljiv in čustven, se ne skriva več pred svetom, ker se niti ne rabi. Ne čuti več potrebe po 'reševanju drugih', niti ne čuti več potrebe po 'pomoči', ker le ta pride samoumevno in takrat, ko je res potrebna in tistim, ki si je želijo. 

Skrivanje svojega bistva pred svetom

Primer empatov je dober, ker natančno prikazuje ljudi, ki svojo čustvenost, sama čustva in občutljivost skrivajo pred svetom, si ne malokrat nadenejo masko in igrajo vlogo popolnega, močnega človeka. Na nek način se lahko večina ljudi poistoveti z njimi, četudi sami niso empati. Koliko ljudi med nami skriva svojo pravo naravo, ker so nas izkušnje 'naučile', da bomo drugače prizadeti? Koliko ljudi med nami je zaradi takšnega in tovrstnega skrivanja le še bolj prizadetih? Če pomislimo na nekaj vrstic zgoraj, in se spomnimo preprostega primera, ko se denimo trudimo odvaditi od kajenja, lahko vidimo, da vzorcev ni tako lahko presekati. Le malo ljudi je sposobnih slišati, da smo sami sebi največji problem in da se pravzaprav nikoli ne gre za druge.

Empati denimo podzavestno, a hkrati zavestno, škodijo sami sebi, ker vedno znova privabljajo ljudi, ki 'potrebujejo' pomoč, s tem, pa le ti jemljejo njihovo energijo. Nekdo, ki se trudi odvaditi od kajenja morda vidi v njem le fizično odvisnost, čeprav je vzorec veliko globlji - zakaj bi imeli potrebo, da tako rekoč 'dušimo sami sebe' in svoja pljuča, če bi se imeli radi? Enako je z ljudmi, s prekomerno telesno težo, ali pa z ljudmi, ki ne znajo postavljati mej v odnosih. Verjeli ali ne, vsak od nas ima svoj vzorec, ki je pri nekaterih, denimo pri kadilcih malo bolj očiten, pri drugih pa malo bolj prikrit. In na srečo, ali pa na žalost, mora vsak od nas svoj vzorec, odkriti in razrešiti sam. 

Namen duhovnosti ni čarobna palčka, ki bi izbrisala vse, kar dojemamo kot negativno

Namen življenja ni borba in konstantno prežanje in gledanje, kdaj nas bo iz vogala udarilo nekaj novega. Namen življenja ni, da podoživljamo stare travme, ki so se zgodile, temveč, da jih predelamo in delujemo na svojih vzorcih. Začne se z odločitvijo in dejstvom, da imamo sami sebe dovolj. Dovolj starih navad, dovolj starih vzorcev delovanja.

Nihče ni rekel, da je lahko. Če si spet vzamemo za primer kadilce, nekateri, ki nehajo kaditi pravijo, da celo življenje čutijo potrebo, da bi 'kakšnega prižgali', a se le temu uspešno upirajo, ali pa na drugi strani, spet padejo v svoj stari vzorec. Sama sem bila do nedolgo nazaj ena izmed tistih, ki je svoj vzorec, vzorec empata, želela presekati in z njim, ter vsemi stvarmi, ki so se zgodile, končati za vedno. Duhovnost ni čarobna palica, življenje pa ne sladki film. Vsekakor je pravljica, toda vsaka pravljica ima tudi izzive. Življenje je namenjeno kreiranju, ne trpljenju. Pomembno je, da se zavedamo svojih vzorcev in da se odločimo, da bomo, predvsem sami s sabo, ravnali drugače. Vse v življenju se začne z odločitvijo, nadaljnjo pa s sprejemanjem samega sebe. 

Čustven človek ne bo nikoli 'trd'. Temperamenten človek ne bo nikoli miren. Če imamo modre oči, nikoli ne bomo imeli rjavih. Določene stvari so nam dane. Pomembno je, da sprejmemo sami sebe v vsej svoji veličini, ker je vsak od nas unikaten in poseben posameznik, ki v tem življenju prispeva zelo velik in zelo pomemben del mozaika, katerega del smo vsi. Človeku, ki sprejema samega sebe v celoti in celostno, pa je le malokaj izziv, ki mu ni kos. Zato še enkrat: Draga duša, sama kreiraš, sama izbiraš.