Kaj je medgeneracijska zapuščina? 

Medgeneracijska zapuščina so vzorci vedenja, čustvovanja, prepričanj, življenjskega sloga in odnosov, ki se prenašajo skozi generacije, torej so podedovani od staršev, starih staršev in ostalih prednikov, vse dokler jih nekdo ne prekine. A največji trik pri vsem skupaj je, da v mnogih primerih niti ne vemo, da smo ujeti v ta neizprosen družinski cikel. To pomeni, da ne moremo prekinjati teh vzorcev, če ne vemo, kaj so. Vsaka družina ima čisto svoj edinstven način delovanja v življenju in nekateri od teh načinov vedenja, razmišljanja in soočanja s težavami so nezdravi in povzročajo težave. Ko otrok odrašča v nefunkcionalni družini, se nauči teh vzorcev in jih nato prenaša naprej, če jih seveda kasneje ne ozavesti in prekine. Takšnim osebam tudi pravimo prekinjevalci družinskih travm in zapuščin (ang. cycle breaker). Običajno se v vsakem družinskem drevesu najde oseba, ki se odloči, da bo izstopila iz začaranega kroga in zaživela drugače. 

Primer, kako se težave lahko prenašajo iz generacije v generacijo: 

Pradedek je imel težave z odvisnostjo. Dedek ima težave z odvisnostjo in nasiljem v družini. Tudi mama ima težave z odvisnostjo, vse življenje trpi zaradi nezdravih odnosov, začela je tudi z manipulacijo in prelaganjem krivde na druge. Vnuk končno pobegne iz kroga odvisnosti, vendar se sooča z depresijo, nasiljem v družini, ločitvijo ...

Vsak od nas se spopada s težavami in izzivi življenja na svoj način. Nekdo na bolj konstruktivne načine kot denimo z iskanjem pomoči, globljimi pogovori, delom na sebi, spet drugi morda z motnjami hranjenja, zlorabo alkohola, begom v spolnost z različnimi partnerji ... Ko se je nekdo iz naše družine soočal s težavo na nezdrav način, je lahko prenesel to na naslednjo generacijo, mi pa smo tisti, ki smo lahko to podedovali. Še dodatno breme je, ko vstopamo v odnose z osebami, ki imajo prav tako težak nahrbtnik čustvene krame, čigar vsebine še niso razrešili. 

Kako preseči nefunkcionalne vzorce

Ozavestite vzorce, ki se pojavljajo v vaši družini: Ozaveščanje je prvi korak k zdravemu delovanju, saj ne moremo spremeniti tistega, česar se ne zavedamo. Zavedanje neke težave je torej prvi korak k razreševanju preteklosti. 

Prevzemite odgovornost za lastna dejanja, prepričanja in čustva: Težave si je vedno koristno priznati: To je moj problem. Potrebujem pomoč. Jaz sem tisti/a, ki mora to predelati. Ne glede na to, ali poznate vse svoje negativne vzorce ali ne, prevzemite odgovornost za tiste, ki jih poznate. 

Zavestno opazujte interakcije, navade in čustva v vaši (izvirni) družini ter jih primerjajte s svojimi: Na svojo družino skušajte pogledati z razdalje in brez čustvenega vpletanja ter razmislite, kakšni so vzorci vedenja, kako čustvujemo, se smemo jeziti, smo ljubosumni, radi kričimo, smo zamerljivi, prevladuje depresivno razpoloženje ... Kje najdete podobnosti?

Razmislite o vaših trenutnih odnosih: Ste zadovoljni s svojim družbenim ali partnerskim življenjem? Obstajajo v vseh odnosih iste težave? Se pogosto ponavlja zgodba iz preteklosti? Kje so vaše šibkosti in omejitve? Kaj vam preprečuje, da bi jih razrešili?

Bodite potrpežljivi do sebe in drugih: Spoznavanje sebe in predelovanje preteklosti nikoli ni stvar, ki se zgodi čez noč. Vzemite si toliko časa, kot ga potrebujete. 

Do spoznanja, v kako nefunkcionalnih vzorcih vztrajamo, nas lahko pripeljejo ponavljajoče se negativne izkušnje ali druga oseba, ki nas na to opozori. A za intenzivno delo na sebi moramo biti pripravljeni pogledati globoko vase, v svet čustev, odnosov z drugimi, najzgodnejša leta ter najgloblje rane in bolečine. Vsak pa se seveda sam odloča, ali bo obtičal v družinskih vzorcih ali jih bo prekinil. Pretekle vzorce, sploh če so del težke družinske zapuščine, je najlažje predelovati v odnosu z drugim – to je lahko zaupanja vredna oseba, sočuten partner ali strokovnjak na tem področju. 

Če nam ta način ni blizu, se tega lahko lotimo tudi sami, in sicer s prebiranjem ustreznih knjig, pisanjem dnevnika, obiskovanjem predavanj ali delavnic. A pri tem velja poudariti, da obstaja velika možnost, da bomo prišli samo do ravni zavedanja preteklosti in vzorcev, ne bomo pa jih predelali v čustvenem smislu. To pomeni izjokati se, jeziti se, začutiti bolečino, krivice, sram, žalost in strah – morda nekaj, kar nismo smeli nikoli začutiti. Ko odpustimo, gremo lažje naprej, kar je tudi bistven del za njihovo razrešitev. 

Viri: PsychologyToday / BetterHelp