Naš notranji otrok je del nas, del, ki je prisoten, odkar smo bili spočeti, skozi maternico in vsa leta v razvoju, ko smo bili mladi in se razvijali v nežne jaze: dojenčka, malčka, majhnega otroka in srednješolskega najstnika. Vaš notranji otrok je del vaše podzavesti, ki je približno do sedmega leta starosti sprejemal sporočila odraslih o svetu, preden je bil sploh v celoti sposoben obdelati in predelati tako miselno kot čustveno dogajanje. Ta notranji otrok nosi čustva, spomine in prepričanja, notranje vzorce iz preteklosti.

Notranjega otroka si morda predstavljate kot sebe v zelo zgodnjih letih, morda kot punčko ali fantka, stara tri leta, morda ga vidite že kot večjega, na primer sedemletnega otroka. Vsem različicam je skupno eno – ta otrok nosi mešanico razvojnih stopenj, skozi katere smo šli, je simbol mladostnih sanj in igrivosti. Hkrati pa nosi tudi posledice težavnih obdobji ali celo travm, ki so morda že predelane, morda pa še čakajo, da jih odkrijemo. Vse je odvisno od tega, s čim in kako povezujemo naše otroštvo. 

Zavedanje svojega notranjega otroka vam lahko pomaga pri razmišljanju o lažjih, brezskrbnih letih, pojasnjuje psihologinja dr. Diana Raab. ''Biti v stiku z otroškimi radostmi je lahko odličen način za spopadanje s težkimi časi.''

Vendar pa, kot že omenjeno, vsi ne povezujejo otroštva z igrivostjo in zabavo. Če ste doživeli zanemarjanje, travmo ali drugo čustveno bolečino, se vaš notranji otrok morda zdi majhen, ranljiv in potrebuje zaščito, v prvi vrsti pa prepoznavanje. Velikokrat se zgodi, da to bolečino iz otroštva tako globoko zakopljemo in skrijemo, da niti ne vemo, da otrok v nas kriči. Podzavestno se to zgodi, četudi ni logično, ker želimo bolečino skriti in zaščititi – tako kot tudi in predvsem sebe kot otroka, ki je nekoč obstajal.  A vsi tudi vemo, da čustev, ki ostanejo nepredelana, ne moremo izbrisati. Ostanejo zasidrana v nas vse do trenutka, ko smo jo pripravljeni sprejeti. 

Skrivanje bolečine otroka ne pozdravi. Namesto tega se pogosto pojavi v odraslem življenju in se kaže kot stiska v osebnih odnosih ali pa se odraža v obliki težav pri izpolnjevanju lastnih potreb. 

Zdravljenje vašega notranjega otroka lahko traja nekaj časa, pravzaprav ogromno časa, a obstajajo stvari, ki vam lahko nudijo dobro izhodišče. Ne glede na to, ali spadate med ljudmi s srečnim otroštvom ali pa med tiste, ki so doživeli travmatične izkušnje, vam lahko delo z notranjim otrokom, predvsem pa njegovo sprejemanje in prepoznavanje, koristi. V prvem primeru vam lahko pomaga prebuditi dobre in srečne spomine, v drugem primeru pa vas lahko notranje delo vodi do bolj zdravih in izpopolnjenih odnosov. Slednje je mogoče, ko smo pripravljeni sprejeti lastno vsebino. 

1. Prepoznajte in sprejmite svojega notranjega otroka

Če želite začeti spreminjati svoje vzorce, si morate najprej priznati težavo. Kot poudarja Kim Egel, terapevtka iz Cardiffa v Kaliforniji, lahko vsak stopi v stik s svojim notranjim otrokom, če je odprt za raziskovanje tega odnosa. Če se počutite dvomljivi ali odporni proti ideji raziskovanja preteklosti, boste težje začeli proces zdravljenja.

Če se vam zdi nekoliko nenavadno ali nerodno predstavljati, da se odprete svojemu otroku ali pa ga sploh vidite, poskušate razmišljati o notranjem delu otroka kot o procesu samoodkrivanja.

Začnete lahko s spominjanjem nekaj ključnih dogodkov iz vašega otroštva. Nekaj vprašanj, ki vam lahko pomagajo za začetek:

- Kaj vas je najbolj zaznamovalo? 

- Kako se počutite ob tem dogodku?

- Katerega dogodka se spomnite najprej? 

- Kaj vas je prizadelo?

- Kdo vas je prizadel in kaj se je zgodilo? 

- Kako so starši ravnali z vami?

- Kakšna je bila družinska dinamika?

Za začetek je popolnoma dovolj,  da ste pripravljeni notranjega otroka videti in si ga predstavljati. Sprejmite obstoj svojega notranjega otroka in pomislite na nekaj ključnih izkušenj iz otroštva. Medtem ko so bili nekateri verjetno pozitivni, so vas drugi morda prizadeli ali razburili. Morda še danes nosite čustveno bolečino teh dogodkov.

Proces prepoznavanja svojega notranjega otroka večinoma vključuje samo prepoznavanje in sprejemanje stvari, ki so vam v otroštvu povzročale bolečino. Če ste to bolečino pripravljeni sprejeti, ali pa ste jo pripravljeni za začetek zgolj prepoznati, vam lahko to pomaga bolje razumeti sebe.

Na tem mestu moramo še omeniti, da se mnogo ljudem zdi koristno, celo pomirjajoče, če svojega notranjega otroka nagovarjajo kot otroka, ki bi bil poleg njih, zato se ne bojte poskusiti. 

PRISLUHNITE, kaj vam vaš notranji otrok skuša povedati

Če ste preživeli veliko hudih oz. travmatičnih stvari, odpiranje vrat v podzavest vsekakor ne bo lahko, je pa pomembno prisluhniti čustvom in občutkom, ki se prebujajo. Sprejemanje notranjega otroka pogosto prebudi stara čustva, nelagodje in stare rane. Zelo verjetno boste začutili vsaj eno, če ne skoraj vse od naslednjih čustev oz. občutij:

- jezo zaradi nezadovoljenih potreb,

- občutke zavrnitve, 

- negotovost,

- ranljivost,

- krivdo,

- sram, 

- tesnobo,

- nemoč.

Poudarjamo: Če ste samo sposobni opaziti ta čustva, je narejen ogromen korak! V nadaljevanju dela z notranjim otrokom boste kmalu ugotovili, da se podobne situacije, ki so se vam zgodile v otroštvu, sicer morda na drugačen način, dogajajo tudi v odraslem življenju, dodatno pa v vas sprožajo skoraj popolnoma enake odzive. 

Poglejmo si en primer.  Vaš partner nenadoma postane zaposlen z delom in nima časa za skupen večer, ki ste ga načrtovali. Čeprav veste, da bi raje preživel čas z vami, se počutite zavrnjeno in razočarano. Slednje občutje se lahko manifestira s konfliktom in obtoževanjem partnerja, morda celo z loputanjem vrat.  

Takšne dogodke vedno sproži naš notranji otrok, ki ga morda že leta odrivamo in ne želimo prepoznati. Vsakič, ko se ob manjši ali večji stvari odzovemo na podoben način, je to zgolj naš notranji otrok, ki si želi, da ga prepoznamo. Predvsem pa, da prepoznamo vzorce znotraj nas. 

Napišite si pismo 

Če želite odpreti dialog in začeti proces zdravljenja, ne veste pa, kje začeti, napišete pismo svojemu notranjemu otroku. O spominih na otroštvo lahko pišete z zornega kota odrasle osebe in ponudite vpogled ali razlago za neprijetne okoliščine, ki jih takrat niste razumeli.

Morda niste vedeli, zakaj je vaš brat vedno kričal na vas in vam uničeval igrače, a ste se ga vseeno naučili bati. Če ste od takrat ugotovili, da je doživel leta ustrahovanja in zlorabe, bo njegov bes morda začel imeti smisel. Če delite to razkritje s svojim notranjim otrokom, lahko pomagate pomiriti del te dolgotrajne bolečine. Pismo vam lahko da tudi priložnost, da ponudite sporočila pomiritve in tolažbe.

Nekaj ​​vprašanj lahko pomaga tudi pri ohranjanju dialoga:

- Kako se počutiš?

- Kako te lahko podprem?

- Kaj potrebuješ od mene?

Sedenje s temi vprašanji lahko pogosto vodi do odgovorov, čeprav lahko traja nekaj časa, preden se vaš notranji otrok počuti varnega in sprejetega.

Poskusite z meditacijo

Velika razlika je med našim racionalnim umom in podzavestjo. Naš razvit in izjemen racionalni um nam lahko govori, da nismo več jezni na lastnega očeta ali mater, ker je v preteklosti prišlo do določenega dogodka. Zdi se nam lahko, da smo s stvarjo zaključili in nas ne obremenjuje več. Potem pa nenadoma pride do trenutka, ko vidimo, da se odzivamo popolnoma enako, kot smo se v otroštvu, ko nas je denimo mati zatirala ali kritizirala. 

Meditacija je lahko odlična metoda, da se odprete za tovrstne odgovore. Meditacija ima veliko koristi za fizično in duševno zdravje, vendar se nekatere od njih nanašajo neposredno na notranje delo otroka.

Prvič, meditacija krepi zavestno samozavedanje in vas uči, da boste bolj pozorni na občutke, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju. Z večjo pozornostjo na svoja čustva je lažje opaziti, kdaj določene situacije sprožijo nekoristne odzive. Meditacija vam pomaga tudi, da se počutite bolj udobno z neželenimi čustvi. Na tem mestu poudarjamo, da negativna čustva ne obstajajo. So samo tista, ki smo jih sposobni sprejeti, in tista, ki jih odrivamo stran od sebe. 

Otroci pogosto težko poimenujejo neprijetna čustva, še posebej, če jih odrasli ne spodbujamo k izražanju. Te občutke lahko potlačijo ali zakopljejo, da bi se izognili kazni ali zaslužili pohvalo skrbnikov, ker so dobri ali ohranjajo nadzor.

Čustva, kakršna koli že, so namenjena doživljanju in izražanju. Potlačena čustva so seveda tista, ki se izražajo na nezavedni ravni, vsekakor pa se izražajo! 

Meditacija vam pomaga vaditi priznavanje in sedenje z vsemi občutki, ki se pojavijo v vašem življenju. Ko se navadite sprejemati čustva, preprosto takšna, kot so, jih boste lažje izrazili na zdrav način. To pomaga potrditi notranje občutke vašega otroka, tako da mu pošljete sporočilo, da so vsa čustva legitimna, da je v redu čutiti in da je čustva tudi v redu spustiti. 

Medtem ko obujate neprijetne spomine na otroštvo, poiščite tudi takšne, ki so srečni 

Vemo, da nobena stvar v življenju ni črno-bela. Četudi je zgolj ena stvar, en dogodek ali pa en samcat človek v vašem otroštvu bil dober ali pa ga vidite kot pozitivno plat vašega otroštva, se poskusite osredotočiti tudi na to. Medtem ko brskate po svoji podzavesti, se ne pozabite opomniti na vse dobro. Hvaležnost vam lahko pomaga, da otroštva ne vidite v tako črni luči, kot bi ga sicer.

Pustite vrata odprta in se sprijaznite, da bodo odprta verjetno celo življenje

Celjenje rane, zdravljenje in odnos z notranjim otrokom navadno ne vsebujejo začetne in končne črte. Navadno je tu govora o življenjskem potovanju. 

Celjenje notranjega otroka se lahko začne tako, da ste otroka prepoznali, skupaj z njim pa ste prepoznali svoje vzorce. Z delom na sebi in svoji podzavesti se navadno v različnih časovnih obdobjih, ob različnih ljudeh in različnih dogodkih izražajo različne stvari, ki jih sami morda nismo sposobni prepoznati. In s tem ni nič narobe! Ko enkrat sprejmemo svojega notranjega otroka in smo mu pripravljeni prisluhniti, se naučimo, da takšne vzorce hitreje prepoznamo, hitreje pa smo jih tudi sposobni spreminjati točno tam, v danem trenutku! 

Ostati v sozvočju s svojim notranjim otrokom lahko privede do popolnejšega občutka zavedanja samega sebe in poveča samozavest ter motivacijo. Okrepite povezavo, ki ste jo vzpostavili, tako da potrdite svojo namero, da še naprej poslušate, ponudite si ljubezen in sočutje ter si prizadevajte zaceliti rane, ki ostanejo odprte. 

Rane se vsekakor lahko zacelijo, delo, ki ga sprožimo s sprejemanjem lastnega otroka, pa je načeloma proces, ki, kot omenjeno, traja celo življenje. Bolj kot o zdravljenju je tukaj namreč govora o rasti, sprejemanju in odkrivanju novih stvari, ki jih poprej nismo bili sposobni videti. In na koncu je to tisto, kar šteje v življenju: Ne da postajamo vedno boljši, temveč da se vsak dan sproti učimo, kako imamo lahko sebe radi. 

Ko so potrebe po ljubezni, priznanju, pohvali in drugih vrstah čustvene podpore v otroštvu neizpolnjene, lahko travma, ki jo povzroči, traja tudi v odrasli dobi. Ampak nikoli ni prepozno za "ozdravitev". Če se naučite negovati svojega notranjega otroka, lahko potrdite te potrebe, se naučite izražati čustva na zdrav način ter povečate sočutje do sebe in navsezadnje ... Se začnete ljubiti.

Za konec še enkrat poudarjamo: Notranji otrok navadno nosi močno potlačeno vsebino, ki lahko sproži precej negativne odzive naše podzavesti. Če menite, da potrebujete pri tovrstnem delu pomoč, je vsekakor dobrodošlo, da poiščete terapevta oz. strokovno pomoč, ki vas bo lahko usmerjala in vas vodila pri delu. 

Vir: Healthline / integrativepsych