Statistika, pa tudi številne raziskave kažejo, da je vedno več stisk otrok in mladostnikov. 

Res je, vedno več je otrok, ki izražajo različne stiske in otrok, ki kažejo neke odklone od normalnega, običajnega funkcioniranja in vedenja. V zadnjih letih je veliko stisk povezanih s šolskimi izostanki, slabo vrstniško vključenostjo, ki potem ob razrahljanih družinskih odnosih pripeljejo do vedenj, ki to stisko še slabšajo. Otrok z manj podpornim družinskim okoljem težko naslavlja take izzive in jih težko reši, razvijejo se lahko motnje razpoloženja, tesnobnostne motnje, ki potem še dodatno ovirajo vključitev v vsakodnevne obveznosti. 

Kateri so najpogostejši razlogi, zaradi katerih mladi prihajajo k vam?

V zgodnjem najstniškem obdobju se najpogosteje srečujemo z otroki z motnjami razpoloženja, anoreksijo nervozo, pri mlajših so med razlogi pogostejše težave zaradi hiperkinetične motnje, motnje vedenja, med otroki, ki potrebujejo pomoč, je tudi veliko tistih s spektroavtistično motnjo. Paleta izzivov je kar raznolika.

Prihaja k vam več fantov ali punc?

K nam prihaja bistveno več deklet. 

Kje vidite potenciale, da bi izboljšali pomoč otrokom? 

Kar si želimo, je, da bi ob naraščanju izzivov otrok z odraslimi našli načine, kako bi otrokom pomagali oz. jih okrepili. Kot družba se moramo vprašati, kako bomo otroke usposabljali za reševanje izzivov,  kako bomo prisluhnili temu, kar doživljajo, in jih spodbujali k vsemu, kar krepi njihovo zdravo odraščanje. V zadnjih letih je tega morda nekoliko manjkalo. 

Kakšno oz. kolikšno vlogo imajo pri vseh teh izzivih starši?

Pritiski na družine so veliki in način našega življenja ni preveč prijazen do družinskih odnosov. Starši in otroci nismo več veliko skupaj. Seveda se to pozna na otrocih. Zaščitni odnosi v družini lahko nudijo pomembno oporo. Zaščitni odnosi v družini lahko stres, ki mu je otrok v okolju izpostavljen, umirijo ali pa otroku omogočijo pozitivno izkušnjo reševanja težav. Če se pa otrok nima na koga obrniti, če v njegovem okolju ni stabilnih odraslih ljudi, na katere se lahko obrne, bodisi da so to starši ali učitelji, ki vzpostavljajo z njimi osebne, povezane odnose, potem otroci ostanejo s svojimi izkušnjami sami. Pogosto potem iščejo rešitve na način, ki namesto da privede do rešitve, privede do dodatnih in novih problemov. Tako se npr. znajdejo v nezdravem prehranjevanju, pomanjkanju spanja, v premalo telesne aktivnosti in pretirani izpostavljenosti zaslonom. Vse to se zgodi, ko otrok enkrat izgubi svoj ritem. Najranljivejši otroci se tako ne poberejo, ampak se jim še bolj zamajajo tla pod nogami.

Kako lahko kot starši prepoznamo stisko otroka oz. mladostnika? Kateri so tako fizični kot psihični znaki, da se z otrokom oz. mladostnikom nekaj dogaja?

Rada bi poudarila, kako pomembno je, da vlagamo v odnos z vsakim od svojih otrok. Da starš otroku nameni dovolj časa, da ga prek skupnih aktivnosti spremlja, da ve, kako se počuti, kako odhaja v šolo in kakšen prihaja nazaj, kako se odvijajo popoldnevi doma. Skratka, da so starši pozorni na to, kako otroci so in kakšno vzpodbudo potrebujejo. V času, ki ga starši namenijo otroku, lažje zaznajo tudi različnejše odklone. Opazimo lahko npr., ali otrok prihaja slabe volje iz šole ali gre z odporom v šolo, pomembno je tudi dobro sodelovanje staršev s šolo, z učitelji. Poslušati mora in slišati, kaj se otroku dogaja v vrstniškem svetu. Če tega skupnega časa ni, potem se nam lahko zgodi, da ne ločimo več, kdaj je otrok slabe volje, neprespan ali nepripravljen na šolsko delo.

Kako pa se približati otroku oz. bolj konkretno denimo najstniku?

Zelo je pomembno, da odrasli iščemo načine, kako pridobiti otrokovo pozornost in vključenost. Lahko je to med denimo kakšnim hišnim opravilom, pri kuhanju, lahko je to pomoč pri šolskih aktivnostih ali pogovor o šoli, lahko so to izleti ali sprehodi. Pomemben je čas, ki si ga vzamemo drug za drugega. Pri najstnikih seveda to ni najbolj enostavno, večinoma jim ne moremo več reči gremo na sprehod ali kaj podobnega, ampak se je treba za čas z njimi zares potruditi. Včasih je treba biti vztrajen in ustvarjalen. Srečujemo pa tudi starše, posebej zelo tesnobnih otrok, ki svoje otroke s strahovi in skrbmi preveč razumejo in pogovorom o njihovih strahovih namenjajo preveč časa. Svoje otroke posledično težko podprejo pri tem, da se strahovom izpostavijo in jih premagujejo. S svojo pozornostjo stiskam otrok ne opolnomočijo, da se težkim situacijam ne izogibajo. Tako se lahko včasih zaplete že odhod v šolo. Staršem poskušamo dati razumeti, kako lahko s svojo pozitivno pozornostjo podprejo otroka v aktivnost, ki odpira pot v dobro počutje in zdrave dejavnosti.

V tem kontekstu verjamem, da je vaše delo povezano tudi z delom z odraslimi oz. s starši. 

Vsekakor, v terapevtskem delu se srečujemo s starši in z otroki. Mlajši ko so otroci, bolj pomembno je delo s starši, vseeno pa so tudi pri najstnikih starši še vedno zelo pomembni oz. pogosto kar ključni, da naslovijo težave in se nanje odzovejo na način, ki bi bil mladostniku v pomoč pri reševanju svojih izzivov.

Kdaj bi lahko rekli, da so težave premostljive narave oz. so del normalnega odraščanja, kdaj pa je potrebno poiskati pomoč?

Včasih težav ni tako enostavno prepoznati. Kot sem omenila – starš, ki z otrokom ohranja stik, hitreje in lažje prepoznava, kdaj gre za prehodna nihanja in kdaj se začnejo težave, ki bodo terjale več pozornosti ali zunanjo pomoč. Ko npr. znižano razpoloženje prevlada, najstnika onesposobi v svojem vsakodnevnem funkcioniranju in traja dva tedna ali več. Omenila bi, da je nevarno pripisovati težave zgolj odraščanju. Za vse otroke je koristno, da starši prepoznavajo njihova doživljanja in s svojimi odzivi krepijo njihovo čustveno uravnavanje. Starši se tega lahko tudi naučijo, programi starševstva so na voljo že staršem najmlajših otrok.

Se pravi, je pomembno, da vidimo in slišimo svojega otroka in da denimo opazimo spremembe – če na primer najstnik, ki je bil prej vesel in poln energije, postane brezvoljen in brez energije?

Take nenadne prehode je enostavneje prepoznati, velikokrat pa se zgodi, da se najstniki postopoma odmikajo in je zato spremembe težje prepoznati. Tukaj se mi zdi, da je res pomembno, da se starši pri najstniški slabi volji ne pustijo odgnati. Pomembno je, da iščejo načine, kako pristopiti do najstnika, kako najti način pogovora in neke skupne dejavnosti.

O pomenu duševnega zdravja danes govorimo več kot kadarkoli poprej, še vedno pa se zdi, da je včasih ljudem nerodno poiskati pomoč. Lahko poudariva pomen pravočasnega ukrepanja?

Pri vseh težavah je ključno pravočasno ukrepanje. Trenutno smo v težki situaciji, saj vemo, da je hitra pomoč veliko učinkovitejša, hkrati pa se pri strokovnjakih vzpostavljajo čakalne vrste posebej na področju duševnega zdravja. Ker je pozna pomoč dolgotrajnejša in manj učinkovita, je to nedopustno. 

Poseben izziv je, ker hkrati narašča število otrok in mladostnikov, ki potrebujejo pomoč ...

Glede na število naraščajočih izzivov se tako pri nas kot v svetu razvijajo novi pristopi. V nekaterih najrazvitejših državah razvijajo alternative oz. dopolnitve visoko strokovni pomoči. Usposabljajo vrstnike za pogovor, mnogim je že nekaj takih takojšnjih pogovorov z usposobljenim vrstnikom dovolj, da svoje izzive premagajo, druge, ki potrebujejo pomoč strokovnjakov, usmerjajo naprej. 

Kaj pa lahko v tem sklopu konkretno naredimo kot prijatelji ali znanci, če denimo vidimo, da je otrok ali mladostnik v stiski?

Veliko lahko naredimo. Že z izražanjem zaskrbljenosti, odprtostjo za pomoč. Kampanje, ki so bile v Sloveniji narejene v zadnjem letu, upam, da so spodbudile ljudi, da se lahko pogumneje pogovarjajo s svojimi bližnjimi.

Kam se lahko starši, pa tudi otroci in mladostniki obrnejo po pomoč, če so v stiski? Morda svetovalnica v šoli, telefonska linija?

Prva vrata otrok so svetovalni delavci v šolah. Po naših izkušnjah se zdi, da so se v zadnjem času v polnosti posvetili otrokom in njihovim težavam. Poskušajo aktivno naslavljati njihove težave in usmerjati otroka. Strokovni delavec v šoli lahko vključi tudi starše in navsezadnje predlaga še druge oblike pomoči. Druga možnost so pediatri, tam se lahko oglasi otrok ali starš in bo dobil usmeritve za naprej, če bodo potrebne. V večjih zdravstvenih domovih so se v zadnjih letih odprli tudi centri za duševno zdravje, kjer so odprte možnosti za triažne pogovore. Tudi tam lahko strokovnjaki ocenijo, kakšne vrste pomoči otrok potrebuje. Želimo si, da bi bili čim bolj povezani v skupnosti in bi znali podati informacije o virih pomoči v njihovem okolju. V lokalnih okoljih obstajajo tudi druge oblike pomoči, ki so vsaj za začetek lahko dovolj.

Kje pa so še dodatne rešitve, ko govorimo o naslavljanju otroških stisk in izzivov?

Dolgoročna rešitev je vsekakor v opolnomočenju učiteljev. Da bi poleg poučevanja znali vzpostavljati v razredih podporna okolja, kjer bi se otroci dobro počutili in kjer bi si učitelj želel in tudi znal vzpostavljati osebne odnose z otroki, jih učil sodelovanja in podpornih medsebojnih odnosov. Da bi poznal otroke, njihovo družino. Tesna povezava šole s starši je v otrokovo največjo korist. Na pediatrični kliniki poskušamo konkretno podpirati program izobraževanja učiteljev, ki je namenjen prav temu. Več kot 300 učiteljev je že bilo deležnih teh vsebin. Povedali so, da znanja, ki jih dobijo, ne pomenijo dodatne obremenitve ali večanja kurikuluma, ampak da so to drobna in vsakodnevna orodja vodenja razreda, ki jim olajšajo delo. Želimo si, da bi odgovorni prepoznali pomen tovrstnih mehkih znanj, ki jih učitelji lahko pridobijo in s katerimi lahko krepijo čustveno in socialno kompetenco otrok. S podpiranjem celostnega razvoja otrok so otroci tudi učno bolj motivirani in uspešnejši.

Kako pa je prepleten zdrav življenjski slog otrok z njihovim duševnim zdravjem? 

Ena pomembnejših stvari, ki podpirajo duševno zdravje otrok, je uravnotežena prehrana. Vedno bolj jasno je, kako nekakovostna in hitra hrana vpliva na počutje in vedenje otrok. Žal je ta tudi najcenejša, zato je v zdajšnjem času višanj življenjskih stroškov posebej pomembno govoriti o pomenu zdrave in raznovrstne prehrane. Ne gre za elitno ali eksotično, temveč raznovrstno in redno prehrano. Prizadevati si moramo, da bo vedno več otrok dnevno telesno aktivnih. V Sloveniji smo imeli pred korono uspešen sistem vključevanja večine otrok v telesne aktivnosti. Verjetno je treba več podpore in denarnega vložka, da bodo otroci spet čim bolj angažirani v ne tekmovalne, temveč zdrave telesne aktivnosti. Tretji steber je pa spanje. Otroci in mladostniki potrebujejo zdravo večerno rutino, brez naprav. Dovolj spanja vpliva na delovanje možganov. To pa ni povezano samo s šolskim uspehom, ampak tudi s počutjem in duševnim zdravjem. Lani smo s primarnimi pediatri sodelovali pri pripravi smernic o uporabi zaslonov, toplo jih priporočamo vsem staršem. 

Za konec bi še morda nekoliko neumestno, kot zanimivost. Se možgani res razvijajo samo do 7. leta, kot trdijo nekateri? Ciljam na razvoj delovanja, čutenja in vzpostavljanja povezav vedenja, za katere pravijo, da nam iz otroštva ostanejo tudi v odraslosti. 

Danes vemo, da možgani dokončno dozorijo šele tam ob koncu adolescence oz. v zgodnji odraslosti. To je približno pri 25 letih. V tem prvem delu otroštva, nekje do enajstega oz. dvanajstega leta, se možganske povezave intenzivno vzpostavljajo in jih je v tej starosti tudi največ. Potem pa se začne proces obrezovanja, kjer se tiste možganske povezave, ki so bolj uporabljane, ohranjajo, druge pa slabijo, da ostanejo najbolj funkcionalne. Izkušnje, odnosi in dejavnosti v otroštvu vzpodbujajo nastajanje nevronskih povezav. Vse, kar se v tem obdobju zgodi, vključno s travmatskimi doživetji, spreminja njihove možgane. Res je pomembno, da poudariva, da predstavljajo kakovostni odnosi in igra z otrokom vlaganje v njegovo prihodnost. Tudi v biološkem smislu je to izjemno pomemben čas. Pediatri ugotavljajo, da so mnogi dojenčki in malčki prikrajšani pogovorov, igre s svojimi starši, ki jih žal zasloni ne morejo nadomestiti. Čas, posebej igra z otrokom, sta neprecenljiva, predstavljata močno bazo otrokovega odraščanja in vzgoje. In podporno, predvidljivo okolje, v katerem lahko potem vse te vzpodbude iz zgodnjega otroštva zorijo in se utrjujejo z vzpostavljanjem zdravih, stabilnih odnosov v nadaljnjem odraščanju in odraslosti.