Vsak ima svojo zgodbo iz obdobja otroštva in odraščanja. Nekateri ohranjajo v spominu neprestane prepire med starši, nasilje med sorojenci, alkoholizem, morda težke čustvene ali fizične zlorabe. Kdo drug pa lahko v odraslost prinese spomine na ljubeče starše, harmonične odnose s širšo družino ter številne trenutke uspeha in dosežkov. Čeprav je vsaka življenjska zgodba edinstvena, poznamo številne vplive iz časa otroštva, ki ostanejo v nas in lahko v veliki meri vplivajo na naše življenje. To so: vrstni red rojstev sorojencev, čustvene rane, vzdušje v družini in vloga pomembnih drugih. 

Vrstni red rojstev

Že desetletja nastajajo raziskave o vrstnem redu rojstev in njegovemu vplivu na vzgojo ter na razvoj otrok in njihove vloge v družini. Ta temelji na predpostavki, da je najstarejši otrok ponos družine, da bo dober in uspešen vodja, a pogosto tudi samokritičen in občutljiv na avtoriteto. Zakaj? Ker nosi vse breme pričakovanj in čustev staršev. Drugi otrok je običajno uporniški, premika meje, dvomi v avtoriteto in preizkuša sistem. Njegova identiteta in vloga v družini sta drugačni od prvorojenčevih, zato na drugačen način išče pozornost staršev. Srednjega otroka pogosto opisujejo kot pozabljenega oz. izgubljenega otroka, ki si mora bolj prizadevati za pozornost staršev. Če jih torej primerjamo, ima prvorojenec pretirano željo ugajati drugim, drugorojenec je občutljiv na moč in rad nasprotuje pravilom, srednji otrok pa je občutljiv na pomanjkanje pozornosti, zato se počuti, kot da ni cenjen in pomemben. Seveda je vsaka družina čisto samosvoj sistem, zato je pri tem treba upoštevati tudi ostale značilnosti, kot so ločenost staršev, otrok edinec, čustveno partnerstvo, zlorabe, nasilje itd.

Čustvene rane

Čustvene rane so skeleče vsebine, torej boleče izkušnje in neprijetni dogodki, ki so se nam vtisnili globoko v spomin. Običajno gre za izkušnjo kritike, občutek zapostavljenosti in zavrženosti, občutek, da nismo slišani in razumljeni, ter občutek, da nismo cenjeni ali da smo nevredni. Vsak nosi iz otroštva vsaj kakšno izkušnjo, ki ni najbolj prijetna in jo imenujemo čustvena rana. Te rane so seveda bolj ali manj skeleče. Če so izkušnje travmatične (zloraba, huda zanemarjenost, težje izgube najbližjih, nasilje) to še dodatno vpliva na našo ranjenost. V primeru večjih travm se tako instinktivno in nezavedno odločimo, da se bomo pred bolečino zaščitili. V tem primeru si lahko nadenemo določeno obrambo in si v odnosih ne dovolimo bližine, ne zaupamo, se bojimo ranljivosti, lahko celo stremimo k popolnosti, potrditvi in kariernim dosežkom. Vsak ima svoj obrambni mehanizem, da ga ščiti pred ranjenostjo, ki jo je izkusil v otroštvu. 

Družinsko vzdušje

Vsaka družina ima svoje vzdušje. V nekaterih vladajo sproščenost, harmonija in vzpodbudni odnosi, v drugih je lahko čutiti napetost, nenehne konflikte, neizrečene besede ... Nekje je lahko mati neprestano napeta, zaskrbljena, tesnobna, kar vpliva na celotno družino. Drugje je oče fizično nasilen, zadirčen, ciničen, nezadovoljen. V takšnih primeri se lahko zgodi, da se otrok distancira od vsega dogajanja in ustvari svoj 'notranji svet', kjer se počuti varnejšega; v drugih primerih pa je lahko otrok v konstantnem stanju pozornosti in napetosti, kar je neke vrste obramba, saj se z njo otrok lažje prilagaja vsem nepredvidenim in neprijetnim stanjem v družini. Lahko pa otrok zaradi neurejenega sistema postane problematičen in z določenim nefunkcionalnim vedenjem odigrava družinski sistem (npr. z bežanjem od doma, jemanjem drog, popivanjem itd.). Seveda se vsak otrok na vzdušje v družinskem sistemu odziva na svoj način. 

Vzorniki oz. pomembni drugi

Pogosto se zgodi, da razvijemo črno-bele reakcije na najpomembnejše osebe iz otroštva. Lahko se poistovetimo z agresorjem in ponotranjimo jezo očeta, ki je vedno kričal in izvajal nasilje. V tem primeru bomo jezo prinesli v odraslost in jo izražali na enak način kot nekoč oče. V drugem primeru pa se lahko nagnemo v popolno nasprotje – odločimo se, da ne bomo takšni kot starši. Če je imela mama denimo težave z alkoholom, se takšen posameznik odloči, da bo popolnoma proti alkoholu. A rešitev se zdi kar preveč preprosta. Tudi če se odločimo, da ne bomo takšni kot starši in bomo čustva raje obvladovali, to še vedno ne pomeni, da v nas ne bo ogromnega kupa nepredelanih čustvenih vsebin, ki jih nosimo iz otroštva. Vsi ti vzorci vedenja in čustvovanja postanejo v odraslosti privzeti in se sprožijo v kritičnih trenutkih. Čeprav se po svojih najboljših močeh trudimo spremeniti svoje odzive, se preteklost vedno znova oglaša – in spet se znajdemo na isti točki, z istimi reakcijami, kot smo jih doživljali pri starših.

Spreminjanje našega odziva na preteklost

Naši temelji iz preteklosti niso nujno trajni; lahko jih spremenimo, popravimo, utrdimo. Izziv za vsakega izmed nas je, da presežemo vpliv preteklosti na sedanjost, popravimo največje razpoke, prepoznamo sprožilce in prebolimo vse tisto, kar nam ne dovoli naprej. Kako to storimo? 

→ Razumevanje vpliva: če veste, zakaj ste postali takšna oseba, kot ste danes, je to že dovolj za to, da začnete s spremembami. Gre za samozavedanje, ki igra pomembno vlogo pri predelovanju preteklosti. Seveda pa je na prvem mestu želja po spremembi. 

→Spreminjanje odzivanja: psihoterapija lahko pomaga pri razvozlavanju preteklosti in pridobivanju uvida v stare rane. Med procesom začnemo zavestno razločevati med preteklostjo in sedanjostjo, se odzivati na drugačen način in tudi sprejemati drugačne odločitve. Tu se osredotočamo predvsem na svoje odzivanje, se zavemo sprožilcev in ran ter se proaktivno odločimo za nekaj drugačnega. 

→ Majhni koraki: pomembno je, da v procesu spoznavanja samih sebe ne hitimo. Tu ne gre za preobrazbo, ki se zgodi v enem tednu, enem mesecu ali pol leta. Pri težjih izkušnjah iz preteklosti je proces dolgotrajen, vsak posameznik pa ima svojo pot prebolevanja. 

→ Otroštvo je del nas. Čeprav preteklosti ne moremo spremeniti, se lahko odločimo, da jo bomo gledali skozi drugačna očala. Kljub otroškim ranam lahko napredujemo in jih tudi zacelimo. Naredite korak nazaj in poglejte na svoje izkušnje, razmislite, kaj ste se naučili, in se odločite, kaj želite obdržati in kaj za vedno zavreči. 

→ Kdo si želite postati? Namesto da razmišljate o tem, kakšni bi morali biti, da bi se izognili ponavljanju zgodovine, raje pomislite na to, kakšno prihodnost želite ustvariti tukaj, zdaj, danes. Opredelite svoje vrednote in jim sledite, razčistite najbolj boleče rane in pojdite svobodni naprej. Vsak ima v sebi vse potrebne mehanizme za spremembe, vprašanje je le, kako motiviran je zanje.

Vir: PsychologToday