Koliko so večinoma stari tisti, ki pridejo k vam po pomoč?

Nekateri odvisniki so osnovnošolci, nekateri srednješolci. Najmlajši so stari približno 12 let. Med tistimi, ki so bolnišnično zdravljeni, pa je največ takšnih, ki so stari nekje med 22 in 28 let.

Katere opojne substance oziroma droge odvisniki najpogosteje zlorabljajo?

Mladi še vedno najpogosteje posegajo po marihuani, sicer pa tisti, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, v prvi vrsti zlorabljajo opioide, s tem da jih je tri četrtine od njih na kokainu, velikokrat pa so še dodatno odvisni od tablet in alkohola ali pa tudi od kakšnih amfetaminov.

Kako pa poteka zdravljenje odvisnikov?

Najprej je na vrsti nekakšna pripravljalna faza, ki traja od dva do tri mesece. Če se potem odločimo za bolnišnično zdravljenje, kar se ne odločimo pri vseh, sledi približno šest tednov tako imenovanega detoksikacijskega oddelka, kjer gre resnično za prenehanje jemanja drog in vključevanje v skupine. Nato sledi nekje osem tednov psihoterapevtskega zdravljenja, predvsem treninga. Potem pa je lahko nekje do pol leta program dnevne bolnišnice, kamor hodijo dvakrat ali trikrat tedensko in potem lahko hodijo tudi v skupine. Ampak to je zdaj takšen teoretični program oziroma tako je program zdravljenja videti teoretično, kajti vedno ga prilagodimo posamezniku glede na to, od katerih drog je odvisen, koliko je že naredil v boju proti drogam, koliko močna je socialna podpora, ali je še v šoli ali že v službi, koliko je star; ali so odvisnosti od drog pridružene že kakšne druge psihiatrične ali duševne motnje, morda celo kakšne telesne bolezni ali okužbe … Skratka, glede na vse to potem kreiramo program zdravljenja posameznika.

Kako konkretno pa pomagate odvisniku? Kako pristopite k njemu, kako ga peljete skozi odvajanje?

Gre pravzaprav za cel motivacijski postopek, kjer pacienta poskušaš motivirati, da gre skozi vse te faze, ko dostikrat sam niti ne vidi, da ima težavo, ali pa se mu zdi, da imajo drugi hujše težave, ali morda čuti, da se še ni pripravljen soočiti oziroma uvideti tega, da ima nek problem. Tako poskušaš pacienta pripraviti do tega, da je pripravljen razmišljati o spremembi in da to spremembo tudi izvede in da seveda potem to izvedeno spremembo tudi vzdržuje, da ne pride potem spet do spodrsljaja nazaj. To so pravzaprav faze motivacijskega intervjuja, s katerim pacienta pritegnemo in obdržimo v obravnavi. Potem pa, ko jih imamo enkrat v obravnavi,  gre za neko kognitivno-vedenjsko delo, kjer paciente izobražujemo o njihovih težavah in jih naučimo spretnosti ter strategij, kako s svojimi stiskami shajati na nek drugačen način, brez droge.

Je veliko povratnikov, torej takšnih, ki prej ali slej ponovno posežejo po drogah?

Odvisnost je tako imenovana recidivirajoča bolezen, pri kateri se, tako kot pri vseh ostalih kroničnih motnjah – od depresije, bolečin v križu ali kolenu, do astme ali visokega krvnega tlaka – nekako tretjina ljudi uspe zazdraviti, tako da simptomi izginejo in se ne ponavljajo. Medtem ko se pri vsaj tretjini simptomi vračajo – so neka obdobja, ko so stabilni, urejeni, potem pa lahko že spet pride do povrnitve. Približno tretjina pa je takšnih, kjer do prekinitev simptomov niti ne pride, pri katerih ta simptomatika pravzaprav kar vztraja. Ampak to seveda ne pomeni, da pa bi morali ljudje, ki so še vedno odvisni, umreti, zapasti v kriminal, se okužiti, kajti obstajajo številni programi, ki jim, kljub temu da ne morejo ali nočejo prenehati jemati droge, pomagajo živeti z njimi na način, da sebe in okolico čim manj ogrožajo.

Zakaj ljudje razvijejo odvisnost od drog?

Tri četrtine odvisnikov ima ob samem jemanju drog tudi neke druge, resne psihične težave, imajo na primer shizofrenijo, depresijo, so bili morda spolno zlorabljeni ali kako drugače vzgojno zanemarjeni, morda imajo kakšne druge travme. Takšni pacienti seveda ne jemljejo drog zato, da bi se zabavali, ampak se k njim zatečejo z razlogom oziroma imajo neke resne težave, ki jih skušajo reševati z drogami. In tako potem pride do razvoja odvisnosti. Kajti tisti, ki drogo vzamejo zato, ker jih to zanima, ker so radovedni, ki vzamejo drogo bolj za šalo kot zares, ponavadi nekajkrat poskusijo drogo ali alkohol in zmorejo to kontrolirano jemati. Pri tistih, ki razvijejo odvisnost, pa gre za sklop številnih, tudi genetskih dejavnikov. Danes vemo, da je pri vsaj 50 odstotkih tega, da se razvije odvisnost, pomembno, da ima človek tudi to genetsko predispozicijo. Odvisnost je namreč motnja, ki se prenaša tudi genetsko. Potem igrajo pomembno vlogo tudi pridružene motnje, vpliv okolja, vzgoje … Skratka, vse to skupaj pripomore k temu, da se bolezen razvije. Potem pa, ko je odvisnost že razvita, je pa cel kup nekih momentov iz okolja, ki človeka prisilijo, da s tem stilom ne more več nadaljevati – ali je to okužba, kriminal, pritisk okolice (delodajalcev, sošolcev, fantov, punc …), nosečnost ...