Eden prvih zdravnikov, ki je namerno predpisal placebo ali inertno zdravljenje, je bil škotski zdravnik William Cullen. Ta je v nizu predavanj leta 1772 razkril, da je bolnikom dal placebo, da bi jih pomiril, ne pa ozdravil. Kljub Cullenovim ugotovitvam, da je pri nekaterih bolnikih placebo učinkoval pozitivno, je bil izraz placebo učinek v medicino uveden šele v začetku 20. stoletja.

V sodobni medicini se placebo pogosto uporablja pri kliničnih testiranjih, namenjenih preizkušanju novih zdravil, zlasti tistih, ki so bila razvita za različna nevrološka in psihiatrična stanja.

Razlika med placebom in placebo učinkom

Pomembno je izpostaviti, da sta izraz placebo in placebo učinek različna. Izraz placebo se nanaša na neaktivno snov, izraz placebo učinek pa na vse učinke jemanja te snovi, ki jih ni mogoče pripisati samemu zdravljenju. 

Placebo učinek je veliko več kot le pozitivno razmišljanje v stilu: "Verjamem, da bo to delovalo."

Opredeljen je kot pojav, pri katerem posamezniki po jemanju 'neaktivnega' zdravila (npr. sladkorna tabletka) izkusijo zdravilne koristi, pri tem pa seveda ne vedo, da so vzeli samo sladkorno tabletko in ne 'pravega' zdravila. Oseba, ki je v zdravljenju udeležena, tako ne ve, da pravzaprav prejema placebo, saj je zasnovan tako, da je videti kot pravo zdravilo, vendar snov v njem nima dejanskega vpliva na stanje, ki naj bi ga zdravili. Eden najbolj raziskanih in najmočnejših učinkov placeba je zmanjšanje bolečine. Po nekaterih ocenah bo približno 30 % do 60 % ljudi zaznalo, da se je njihova bolečina po jemanju placebo tabletk zmanjšala. Placebo naj bi bil precej učinkovit tudi pri utrujenosti in depresiji, motnjah spanja, sindromu razdražljivega črevesja in menopavzi. 

Zakaj placebo deluje? 

Zakaj nekateri doživljajo resnične spremembe na bolje kljub 'lažnemu' zdravljenju? Čeprav raziskovalci vedo, da je učinek placeba resničen, še ne razumejo popolnoma, kako in zakaj pride do tega fenomena. Izpostavljajo pa nekatere dejavnike, ki naj bi k temu pripomogli. 

Hormonski odziv: ena od možnih razlag je, da jemanje placeba sproži sproščanje endorfinov. Ti so po strukturi podobni morfiju in drugim opiatnim protibolečinskim tabletam in delujejo kot naravna zdravila proti bolečinam. Raziskovalci so s skeniranjem možganov uspeli dokazati učinek placeba v akciji, kar je pokazalo, da so se tako v skupini ljudi, ki so prejemali placebo, kot tudi v skupini ljudi, ki so prejemali prava zdravila, aktivirala območja, ki vsebujejo veliko opiatskih receptorjev. 

Pričakovanje: ugotovljeno je bilo, da imajo pričakovanja oziroma to, kar verjamemo, da se bo zgodilo, pomembno vlogo pri učinku placeba. Motivirani ljudje, ki pričakujejo pozitiven izid zdravljenja, bodo bolj verjetno izkusili placebo. Celo navdušenje zdravnika, ki predpisuje zdravilo, lahko vpliva na odziv pacienta. Če zdravnik močno verjame, da bo zdravljenje uspešno, bo bolnik bolj verjetno opazil koristi jemanja zdravila. Tudi verbalni (pozitivni govor), vedenjski (jemanje tablete, injekcija ...) in družbeni elementi (pomirjujoča govorica telesa, stik z očmi) lahko prispevajo k pričakovanjem, ali bo imelo neko zdravilo učinek. 

Genetika: nekateri ljudje so genetsko bolj nagnjeni k boljšemu odzivanju na placebo. Ena od študij je pokazala, da so ljudje z gensko različico, ki kodira višje ravni možganskega kemičnega dopamina, bolj nagnjeni k učinku placeba kot tisti z različico nizkega dopamina.

Kaj pa nocebo? 

Če malce karikiramo, lahko rečemo, da je nocebo temna plat učinka placebo. V skrajnem primeru lahko nocebo pojasni, zakaj so nekateri verniki 'vuduja' umrli, potem ko so bili deležni njegovega prekletstva. Velik pomen ima torej učinek sugestije. Nocebo pomeni tudi verjeti, da se bo nekaj slabega zgodilo. V medicinskem smislu o njem govorimo takrat, ko posameznik doživi več simptomov ali stranskih učinkov samo zato, ker so mu dejali, da se lahko pojavijo – čeprav zanje ni razloga. Na primer: bolnik lahko ob jemanju placeba poroča o glavobolih, slabosti, omotici, ker je te simptome pričakoval. Učinek je torej ravno obraten od placeba. 

Vir: WebMD / HealthHarvard