Ideja, da obstajajo sile zunaj zavestnega, obstaja že tisoče let. Izraz nezavedno je prvi skoval filozof Friedrich Schelling v poznem 18. stoletju, kasneje ga je v angleščino prevedel pesnik Samuel Taylor Coleridge. Na področju psihologije so se pojma nezavednih vplivov dotaknili misleci, vključno z Williamom Jamesom in Wilhelmom Wundtom, vendar je bil Sigmund Freud tisti, ki je to idejo populariziral in jo naredil za osrednjo sestavino svojega psihoanalitičnega pristopa. Da ima nezavedno pomembno vlogo pri oblikovanju osebnosti, je menil tudi švicarski psihiater Carl Jung. Slednji je menil, da obstaja osebno nezavedno, ki je sestavljeno iz posameznikovih potlačenih ali pozabljenih spominov in vzgibov ter tisto, kar je imenoval kolektivno nezavedno. Kolektivno nezavedno naj bi vsebovalo podedovane spomine prednikov, ki so skupni vsemu človeštvu. Medtem ko so bile mnoge Freudove ideje od takrat zavržene, sodobni psihologi še naprej raziskujejo vplive nezavednih duševnih procesov, vključno s sorodnimi temami, kot so nezavedna pristranskost, implicitni spomin, implicitni odnosi, nezavedno učenje ...

Sigmund Freud in teorija ledene gore

Po psihoanalitični teoriji osebnosti Sigmunda Freuda je podzavest oziroma nezavedni um opredeljen kot nekakšen shranjevalnik občutkov, misli, nagibov in spominov, ki so so zunaj našega zavedanja. Freud je verjel, da nezavedno vpliva na naše funkcioniranje v življenju, čeprav se teh vplivov ne zavedamo – od tod tudi izraz nezavedno. Čeprav je bil prvi, ki je opozoril na pomen nezavednega uma pri vplivanju na vsakodnevne dejavnosti, je bil njegov pogled na nezavedno predvsem kot na skladišče spolnega nagona, destruktivnih impulzov in potlačenih spominov na neprijetne izkušnje. Verjel je tudi, da se skrite želje in hrepenenja pokažejo skozi sanje. 

Razumevanje nezavednega uma (ali podzavesti) si najlažje poenostavimo s primerom ledene gore, pri čemer jo je velika večina pod vodo (nezavedni del), zelo majhen del pa glede iz vode (zavedni del). Čeprav je težko izmeriti ali opredeliti, kaj vse obstaja v nezavednem, znanstveniki trdijo, da lahko že bežne zaznave, ki so prehitre, da bi se jih zavedali, pustijo trajne odtise v nezavednem umu. Zavest zahteva pozornost, vendar se informacije lahko registrirajo četudi nanje ne usmerjamo pozornosti. Nezavedno je torej skladišče samodejnih veščin, vir spominov, fantazij in sanj. 

Nezavedno – vir strahov?

Naši možgani so zelo aktiven organ, ki vodi telo in nenehno sprejema informacije preko čutil ter sprejema odločitve – in vse to počne hkrati. Nezavedni um obdeluje informacije hitreje kot zavedni um in je bistveni del naših miselnih operacij, saj je večina človeškega vedenja produkt zavestne in nezavedne možganske aktivnosti. Nezavedni um se je razvil kot način, ki nam pomaga preživeti, čeprav ga pogosto povezujemo s slabim in destruktivnim. Nekateri ga imenujejo ’sence uma’, ker so nekoč mislili, da nas ta del vodi do negativnih akcij. A čeprav ne gre za črno luknjo nesprejemljivih impulzov, pa je lahko vir skritih prepričanj, strahov in stališč, ki vplivajo na naše razmišljanje in vedenje. 

Nezavedno in psihoterapija

Večina oblik psihoterapije je namenjena ozaveščanju skritih prepričanj in strahov, pogosto pridobljenih v otroštvu, njihovemu kritičnemu preučevanju in določanju njihovega trenutnega pomena v življenju. Terapevt mora postavljati prava vprašanja, ki pomagajo preučiti pomen preteklih izkušenj in prepoznati sprožilce nefunkcionalnega vedenja. Cilj terapije je torej ozavestiti globlje razloge za določene občutke in vedenje z namenom ustvarjanja pozitivnih sprememb. Tudi Freud je verjel, da je ozaveščanje vsebine nezavednega pomembno za lajšanje psihičnih stisk. Zelo naklonjen je bil uporabi tehnike prostih asociacij, pri kateri je kliente prosil naj povedo vse, kar jim pride na misel, ne da bi pri tem razmišljali, kako pomembno, nepomembno ali neprijetno je to. Verjel je, da lahko s sledenjem miselnemu toku odkrije vsebino nezavednega uma, kjer so po njegovem obstajale potlačene želje in boleči spomini na otroštvo. Poleg tega je tudi menil, da se lahko informacije iz nezavednega uma včasih pojavljajo tudi v sanjah, a v prikriti obliki. 

Raziskovalne polemike

Čeprav Sigmund Freud ni izumil koncepta nezavednega uma, pa ga je toliko spopulariziral, da je zdaj v veliki meri povezan z njegovimi psihoanalitičnimi teorijami. Pri sami ideji obstoja nezavednega pa že v preteklosti ni šlo brez polemik. Številni so idejo kritizirali in oporekali dejanskemu obstoju nezavednega uma. Ena glavnih pasti Freudovega dela je pomanjkanje znanstvene metodologije pri razvoju teorij. Mnoge njegove ideje so namreč temeljile na študijah primerov ali opazovanju enega samega posameznika. V zadnjem času so se raziskovalci na področju kognitivne psihologije osredotočili na avtomatske in implicitne funkcije za stvari, ki so bile prej pripisane nezavednemu. V skladu s tem pristopom obstaja veliko kognitivnih funkcij, ki potekajo zunaj našega zavestnega. Pojem nezavednega še naprej igra vlogo v sodobni psihologiji, saj si raziskovalci prizadevajo razumeti, kako um deluje zunaj zavestnega. 

Viri: PsychologyToday / SimplyPsychology