Takšne filozofske in antropološke teorije slonijo na abstraktnih modelih kognitivnih in čustvenih funkcij, kjer imajo veliko vlogo simboli, metafore in latentni pomeni sanj. Nedavni napredek v nevroznanosti pa nam je odstrl še en vidik sanjajočih možganov: njihovo funkcijo. Posnetki možganske aktivnosti in analize fizioloških procesov v možganih so tako začeli še eno revolucijo v razumevanju sanj. Empirične študije kažejo, da sanjanje služi spektru bioloških funkcij, kot so učenje, utrjevanje spomina in čustvena regulacija. 

Ljudje že od nekdaj razmišljamo o pomenu sanj. Zgodnje civilizacije so jih razumele kot most med zemeljskim svetom in svetom bogov. Stari Grki in Rimljani so bili prepričani, da imajo sanje določene preroške moči. Sigmund Freud in Carl Jung sta konec 19. stoletja postavila nekaj najbolj znanih sodobnih teorij o sanjah. Freudova teorija se je osredotočala na pojem potlačenega hrepenenja – ideje, da nam sanjanje omogoča razvrščanje nerešenih, potlačenih želja. Carl Jung je prav tako verjel, da imajo sanje psihološki pomen, vendar je zagovarjal drugačne teorije o njihovem pomenu. 

Od takrat je velik tehnološki napredek omogočil tudi razvoj drugih teorij. Ena od pomembnih nevrobioloških teorij sanjanja je hipoteza ’aktivacije sinteze’, ki pravi, da sanje dejansko ne pomenijo ničesar: so zgolj električni možganski impulzi, ki iz naših spominov vzamejo naključne misli in podobe. Teorija še pravi, da si ljudje sanjske zgodbe ustvarjamo po tem, ko se zbudimo, saj s tem želimo vse skupaj osmisliti. 

Kljub obsežni razlagi realističnih vidikov človeškega sanjanja in posrednih eksperimentalnih dokazih, da sanjajo tudi drugi sesalci – npr. mačke, pa evolucijski psihologi domnevajo, da sanjanje resnično služi svojemu namenu. Zlasti teorija ’simulacije groženj’ razlaga, da sanje lahko razumemo kot starodavni biološki obrambni mehanizem, ki je zagotovil evolucijsko prednost zaradi svoje sposobnosti večkratnega simuliranja potencialnih nevarnosti – krepitve nevrokognitivnih mehanizmov, potrebnih za učinkovito zaznavanje in izogibanje nevarnostim. 

V preteklih letih so bile torej predstavljene številne zanimive teorije, ki so skušale osvetliti skrivnost človeških sanj, vendar so bili do nedavnega močno oprijemljivi dokazi v glavnem nedosegljivi. Nova raziskava, objavljena v Journal of Neuroscience, ponuja prepričljiv vpogled v mehanizme, na katerih temeljijo sanje, in to, kako močan odnos imajo naše sanje do spominov. Ugotovitve namreč kažejo, da so nevrofiziološki mehanizmi, ki so aktivirani med sanjanjem (in priklicem sanj) enaki kot takrat, ko konstruiramo spomine med budnostjo. 

V drugi, nedavni študiji so avtorji uporabili najnovejše tehnike magnetne resonance za raziskovanje povezave med sanjanjem in vlogo globokih možganskih struktur. Ugotovili so, da so žive, bizarne in čustveno intenzivne sanje (takšne, ki se jih običajno spomnimo), povezane z deli amigdale in hipokampusa. Medtem ko ima amigdala glavno vlogo pri procesiranju in spominu čustvenih reakcij, je hipokampus vpleten v pomembne spominske funkcije, kot je utrjevanje informacij iz kratkoročnega spomina v dolgoročni spomin. Predlagana povezava med našimi sanjami in čustvi je poudarjena tudi v drugi nedavni študiji, ki so jo objavili Matthew Walker in sodelavci iz Laboratorija za spanje v UC Berkeley. Ugotovili so, da zmanjšanje spanja REM (ali manj sanjanja) vpliva na našo sposobnost razumevanja zapletenih čustev v vsakdanjem življenju, kar je pomembna značilnost našega socialnega delovanja. 

Če zaokrožimo – vse te ugotovitve pripovedujejo pomembno zgodbo o osnovnem mehanizmu in možnem namenu sanj. Zdi se, da nam sanje pomagajo pri obdelavi čustev tako, da jih na nek način kodirajo. To, kar vidimo in doživimo v svojih sanjah, morda ni nujno resnično, toda čustva, povezana s temi izkušnjami, zagotovo so. Te ugotovitve podpirajo idejo, da imajo sanje zdravilno in samoregulacijsko funkcijo. 

Viri: ScientificAmerican