Kakšne bodo dolgoročne psihološke posledice katastrofalnih poplav na psihično zdravje prizadetih in skupnosti?

Zagotovo je nedavna naravna katastrofa s poplavami prizadetim zadala udarec, ki nič kolikokrat presega razsežnosti gole finančne izgube in materialne škode. Uničenje lastnine kot materialnega pokazatelja posameznikovega dolgoletnega vloženega truda, odrekanj in za nedoločen čas odloženih potreb lahko hitro postane simbol krivičnosti odnosa samega življenja do prizadetega. Seveda je z vidika samega preživetja finančno materialna varnost bistvena eksistencialna nuja, a kljub temu menim, da so daljnosežne in najbolj pogubne potencialne izgube posameznikovega duha upanja in navdiha ter vere v dobro.

Takšna izkušnja lahko pomembno in grobo poseže v posameznikov odnos do življenja, emocionalno varnost in zaupanje. Zgoraj naštete so za kvalitetno življenje ključne sestavine, ki bodo zelo težko, če sploh kdaj, povrnjene. Še zlasti je lahko za psihično zdravje prizadetega usodno doživljanje doživete travme v duhu izkustvenega življenjskega epiloga in dokončnosti.

Kako prepoznati znake stiske pri ljudeh, ki so doživeli katastrofalne poplave?

Ljudje imajo pravico, da si vzamejo čas za občutke in emotivne odmeve, ki so jih dogodki iz naslova najhujših nočnih mor sprožili v njih. Morda so sedaj nujni osnovni koraki golega reševanja eksistence in boja za preživetje lahko kdaj celo v vlogi dejavnika "sreče v nesreči" in naklonjeni toliko, da prizadetim fizično preprečijo obsedeti v bolečini žalosti in grozi preštevanja izgub. Znaki stiske se lahko kažejo v celi paleti reakcij ...

- od prevzemanja drže navidezne neprizadetosti in čustveno odmaknjene storilnostne naravnanosti v popravljanje škode,

- kot iskanje razlogov za kanalizacijo jeze v smislu provociranja odnosnih konfliktov

- vse do pravih čustvenih in funkcionalnih zlomov.

Kako lahko pomagamo kot navadni posamezniki?

Po mojem mnenju je v prvi fazi najučinkoviteje, če se lahko posameznik razbremeni potrebe po tolaženju in iskanju olajševalnih dejavnikov v celi zgodbi in zmore nameniti čas in pozornost poslušanju prizadetega, brez vmešavanj in notranjih pritiskov po razbremenitvi težkih občutij trpečega sogovornika. Dati prizadetemu dovoljenje, čas in prostor izraziti misli, čustva, razlage in morebitne zaključke o lastnem doživetju katastrofe.

Tu je pomembno, da navaden posameznik ne poskuša situacije, seveda nezavedno, preusmerjati v prid ponujanja lastne bolečine in travmatizacije zaradi dogodka tako, da na koncu tolaženi tolaži tolažečega. Ključen je tudi element sposobnosti emocionalne distance od posameznikovega trpljenja, saj lahko z lastnim stapljanjem z bolečino prizadetega poslušalec povsem izgubi fokus, se zlije z bolečino sogovornika in izgubi sposobnost konstruktivnega sprejemanja informacij, zato se zadeva lahko kmalu obrne v  akt objokavanja usode, iskanja  razlogov za obup in protestni umik iz vsakršnih nadaljnjih prizadevanj, kar je seveda nekonstruktivno in oddaljuje od sposobnosti reševanja problemov.

Kaj menite o reku, ki ga izrekajo nekateri preživelim, ki so izgubili domove: 'Si vsaj ostal/a živ/a'. Zakaj je tovrstno zmanjševanje travme oz. stiske škodljivo?

Lahko razumem, da je tovrstni poskus 'celjenja' prizadetega življenjskega zaupanja povsem dobronamerna vzpodbuda k premiku perspektive odnosa do travme in ne poskus zmanjševanja pomena izgube in razvrednotenje stiske.

Razumem pa tudi prizadetega, ki tovrstni poskus zlahka dojame kot reakcijo nerazumevanja, posameznikovega hladu, nerazvitih možganskih povezav za zrcaljenje in empatijo ter odtujenosti od emotivnega sveta.

Kako se lahko posamezniki soočijo z izgubo doma? Kakšni oz. kateri so koraki za postopno okrevanje?

Pri tem so ključnega pomena pomoč, dostopnost in organiziranost socialne pomoči, humanitarnih organizacij in prostovoljnih akcij, ki manifestirajo širšo družbeno podporo in sposobnost empatične odzivnosti tistih, ki so jim bili  tako hudi življenjski udarci prihranjeni. Solidarno zbrani  prostovoljni prispevki simbolizirajo poklon in globoko spoštovanje do žrtev. Istočasno so pravi pokazatelj, kako lahko nesreča poveže in združi ljudi in kakšne premike lahko naredimo, če stopimo skupaj.

Kako lahko prijatelji, svojci in člani skupnosti nudimo podporo tistim, ki so izgubili domove zaradi poplave?

Sprva povsem praktično, da odstopimo rezervne namestitvene kapacitete, ki jih morda posedujemo, potem pa seveda tudi s pomočjo pri podpori in usmerjanju iskanja načinov učinkovitega zmanjševanja škode in nadomeščanja izgub.

Kakšni so lahko dolgoročni učinki preživetja katastrofalnih dogodkov, predvsem ciljam na izgubo doma, na medsebojne odnose posameznikov?

Dolgoročne posledice lahko pričakujemo pri posameznikih, ki se bodo odločili preskočiti proces žalovanja in občutenja lastnih emocionalnih reakcij na doživeto travmo. V kolikor si ne bodo dovolili poimenovati, predelati in sprejeti, kaj čutijo in kako čutijo, in prepoznati vsa temna in intenzivna čustva, ki vzbujajo strah, negotovost, ranljivost in bolečino soočanja z neizbežno minljivostjo ter strašljivo nepredvidljivo negotovostjo življenjskega vsakdana.

Pomemben korak je tudi sprejemanje osnovne življenjske lekcije, ki nas vsakodnevno opominja, da je naš center moči samo in zgolj v nas samih, ter da na dogodke, ki so izjemno pomembni in lahko čez noč spremenijo našo življenjsko pot, večinoma nimamo vpliva. Vsakršno upiranje temeljnim zakonom narave in življenja nas samo oddalji od moči in energije, ki ju posedujemo. 

V kolikor sprejmemo nespremenljivo in se usmerimo v trenutek pred nami z zaupanjem, da bomo preko začetnega procesa zmanjševanja škode slednjič iz ruševin lahko zgradili  na novo, ob čemer ne bomo pozabili vase umestiti vitalen in ključen izkustveni del sebe, sebe kot zmagovalcev, ki kljub "odplavljenim materialnim simbolom življenjskega dela" niso pokleknili pod bremenom krute krivičnosti  dogodkov in so ohranili zavedanje večne premoči narave in globoko spoštovanje do nje, v tem primeru lahko rečemo, da smo iz 'limon naredili limonado' oziroma z zelo slabimi kartami odigrali najboljšo partijo svojega življenja.

Ključno je zavedanje, kako posedujemo samo tisto, kar smo v procesu življenja uspeli kultivirati in vzgojiti v sebi, to so: nezlomljivost duha, pogum začeti znova, sposobnost iskanja smisla nadaljevanja in vztrajanja v vsaki življenjski situaciji, vrednotenje življenja kot dragocenost, ki presega vsako vsoto katerekoli razpoložljive denarne valute, vse ostalo je nadomestljivo in v posojo. V kolikor prizadeti ne bo predelal travmatske izkušnje, bo lahko v sebi ohranjal in nosil hudo breme, breme zamere in neutolažljive žalosti, kar se bo zelo kvarno odražalo v posameznikovih nadaljnjih odločitvah, ciljih, ravnanju in odnosih.

Kako lahko skupnost igra ključno vlogo pri spopadanju z duševnimi posledicami po katastrofalnih poplavah?

Z medijskim informiranjem o psihični stiski kot logični reakciji v situaciji takšne travmatske krize, edukacijo o načinih soočanja in njenega konstruktivnega preseganja, opozarjanjem na pomembnost podpornih socialnih mrež, s praktičnimi napotki in nasveti, navedbo kontaktov, na katere se lahko prizadeti obrnejo po pomoč, s povezovanjem prizadetih z nujnimi zdravniškimi službami in SOS telefoni v situacijah obupovanja in mentalne slepe ulice.

Kako se lahko oblikujejo varni prostori znotraj skupnosti, ki omogočajo posameznikom, da izrazijo svoja čustva in izkušnje po poplavah?

V okvirih javnih zavodov ali bolnišnic bi bilo zelo dobrodošlo umestiti nekaj podpornih skupin odprtega tipa za pomoč pri procesiranju težje sprejemljivih in neprijetnih občutkov, ki povzročajo funkcionalno in splošno psihološko imobilizacijo, po tipu skupin nujne krizne intervencije pod vodstvom izobraženih terapevtov za psihično pomoč. Skupine bi lahko morda celo odigrale vlogo 'presejevanja'  morebitnih stanj, ki bi zahtevala nadaljnjo psihiatrično prvo pomoč.

Kakšno vlogo imajo lahko skupinske dejavnosti, kot so terapevtske skupine ali delavnice, pri okrevanju preživelih po katastrofalnih dogodkih?

 Omenjene terapevtske skupine nudijo priložnost ubeseditve stiske v okolju ljudi s sorodnimi travmatskimi izkušnjami, kar vzbuja povezovalni občutek, ublaži občutek osamljenosti in zapuščenosti, olajša odsev lastnih vedenjskih in čustvenih reakcij preko zrcaljenja članov skupine in omogoči dostop do racionalnejših načinov odzivanja na šok.

Kako lahko skupnost prispeva k zmanjšanju stigme okoli duševnih težav in spodbuja odprto pogovarjanje o čustvih in izkušnjah?

Stigmatizacija duševnih težav ostaja, kljub premnogim poskusom informiranja in spreminjanja odnosa do slednjih, še zmeraj zelo velik problem, ki zaradi na socialnem sramu vznikle odločitve molčečega umika in pasivnega vztrajanja ob očitni  stiski in poglabljanju psihičnih odklonov vzdržuje ljudi v stanju, ki je jasno škodljivo disfunkcionalno. Včasih celo do momenta, ko se zaradi povečanja intenzivnosti notranje napetosti in strahov obrambe psihičnega aparata sesujejo, se izkrivi sposobnost testiranja realnosti in prizadeti zaradi motene presoje pomisli ali celo izpelje najhujše dejanje proti sebi in lastni integriteti.

Kako lahko lokalne institucije, kot so šole, cerkve ali nevladne organizacije, sodelujejo pri zagotavljanju podpore preživelim po katastrofalnih poplavah?

Z mobilizacijo in organiziranjem pomoči prostovoljcev različnih profilov za praktično vključitev na področjih, ki so utrpela naravne nesreče in katastrofalne izgube. Z duhovno pomočjo cerkvenih institucij  v obliki skupnih molitev ali posvečenih maš z namenom obnavljanja vere in zaupanja v življenje in skupno akcijo zbiranja prispevkov v namen nadomeščanja sredstev eksistencialnega optimuma. Z organiziranjem dobrodelnih koncertov, dogodkov,prireditev, kjer se izkupiček nameni skladu za pomoč prizadetim na območjih z utrpelo škodo in sredstva namenijo gradnji in obnovi domov.