Rojstvo otroka naj bi bil eden najsrečnejših dogodkov v življenju ženske. Družba pričakuje, da mora ženska že v nosečnosti sijati od sreče in navdušenja, biti vesela in vse dnevne nosečniške nevšečnosti premagovati z nasmehom in dobro voljo. Po porodu pa bi morala biti ljubezniva, srečna, izpopolnjena in mirna. Vsekakor ni vedno tako. Ljudje smo si različni, prav tako vsaka ženska doživlja porod po svoje in svojega otroka dojema drugače. Med vsemi srečnimi, sproščenimi in zadovoljnimi mamami se najde tudi zaskrbljena, ki v trenutku, ko prejme otroka v naročje, ne ve, kako bi ga prijela, kaj bi z njim počela, sprašuje se, zakaj joka, ne ve, kako bi mu lahko pomagala, in ker so vsi ti občutki nenadni in novi, se lahko počuti utesnjeno in žalostno. Vsaka zdrava mati si želi za svojega otroka najboljše, zato se lahko zgodi, da se hitro počuti nemočno, zaskrbljeno in nesrečno. To je lahko seveda popolnoma naravno. Če pa so takšni občutki konstantni in trajajo več kot dva tedna, govorimo o poporodni depresiji.

Dejstvo je, da ženska iz svojega telesa iztisne bitjece, ki je popolnoma odvisno od nje, ki ji ne zna in ne zmore povedati, česa si želi in kaj je narobe, zakaj joče. To bitje je odvisno od materine nege, skrbi, pozornosti in čustvene ter fizične bližine. Ko se ženska sooča z vso to odgovornostjo, hkrati pa ima občutek nemoči in neobvladovanja razmer, se lahko znajde v veliki osebni stiski.

Čedalje več je tudi družbenega pritiska na matere glede dojenja otroka. Če ženska ne zmore dojiti, jo družba obsoja, kot da ni dovolj skrbna mati in da se ni dovolj potrudila za lastnega otroka in mu je odvzela najbolj zdravo prehrano v prvih nekaj mesecih življenja. Tako lahko mlada mamica hitro občuti, da ni dovolj dobra, in občutek slabe vesti ji lahko popolnoma načne samozavest in dobro počutje. Otrok se ji lahko zdi kot breme, kot nekaj, s čimer ne bo znala delati, in posledično postaja nesrečna, izgublja voljo in doživlja tesnobo.

"Med najpomembnejše socialne dejavnike za razvoj poporodne depresije spadajo prav nefunkcionalni partnerski odnosi. V kolikšni meri je partner prisoten v času nosečnosti, med porodom in seveda v poporodnem obdobju, močno vpliva na incidenco težav v čustvovanju novopečene mamice. Najpomembnejša oblika podpore pri prehodu v starševstvo je torej prav podpora partnerja. Njegova prisotnost pripomore k ugodnejši prilagoditvi na nove razmere, ki jih prinese starševska vloga in ima pomemben pozitiven vpliv tudi pri tistih, ki kažejo znake poporodne depresije. V čustvenem smislu je ključnega pomena, da partner zna dati občutek varnosti in ljubljenosti, da  zna svojo partnerico slišati in razumeti v njenih čustvenih potrebah, pa tudi morebitnih strahovih, dvomih in težkih občutjih. Prav tako je pomembno njegovo aktivno vključevanje pri negi in skrbi za otroka, saj jo na ta način lahko precej razbremeni. Nenazadnje pa je koristno tudi, da se partner ozavesti o poporodni depresiji, saj na ta način lažje razume njeno vedenje in čustvovanje. Velik pomen ima tudi izvirna družina novopečene mamice, zlasti podpora mame, ki je v tem obdobju lahko v veliko pomoč," pojasnjuje Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije. 

Zakaj nastane poporodna depresija?

Vzroki za nastanek poporodne depresije so v več dejavnikih, kot so neravnovesje hormonov, čustven pretres, biokemična neravnovesja v možganih, neprespanost, strah, utrujenost, osebnostne značilnosti, slaba izkušnja pri porodu, finančne težave ter družinske in družbene razmere, v katerih je mamica.

Pojavijo se simptomi, kot so otožnost, motnje v razpoloženju oz. nihanje razpoloženja, žalost, brezvoljnost, pomanjkanje energije, občutek nemoči, jokavost, občutki krivde in manjvrednosti, osamljenosti, nezanimanje za spolnost, povečan ali zmanjšan apetit, nezanimanje za otroka ali pretirana skrb zanj.

Če mamica občuti tesnobo, lahko pride tudi do napadov panike. Panične napade lahko spremljajo mravljinčenje rok in nog, oteženo dihanje in pospešen/nereden utrip srca. Lahko se pojavijo negativne misli ali podobe, v smislu samopoškodovanja ali škodovanja otroku. Znaki depresije se kažejo tudi skozi glavobole, apatičnost in tiščanje v prsih.

"Zaradi občutkov krivde, strahu pred stigmo in očitki okolice lahko mlada mamica opozorilne znake, ki kažejo na poporodno depresijo, skriva ali ignorira. Lahko se tolaži, da bo minilo in da je vse, kar doživlja, le prehodnega značaja. Res je, da so morda takšni občutki le trenutni, a včasih se zgodi, da ne minejo in postanejo še bolj intenzivni. Pomembno je, da znamo prepoznati opozorilne znake, saj je nezdravljena depresija povezana s pogostejšimi zapleti (kronična depresija) in tudi dolgotrajnejšim zdravljenjem. Poporodna depresija se kaže v številnih simptomih, kot so čustvena otopelost, pasivnost, nezmožnost uživanja v življenju in pogosto izražanje negativnih čustev, kar odigra pomembno vlogo tudi pri razvoju otroka in kakovosti družinskega življenja nasploh," dodaja Anja Kovačič.

Prvi korak v smeri ozdravitve je prepoznavanje težave

Že samo sprejetje okoliščin lahko prinese boljše počutje. Pomembno je, da se mami pomaga pri gospodinjstvu in skrbi za otroka in s tem olajša breme, ki ga čuti. Vsekakor je zelo pomembno tudi, da mamica skrbi zase in svoje zdravje, prav tako tudi videz, saj bo na ta način obdržala svojo pozitivno samopodobo. Izjemnega pomena je pogovor, treba je poiskati osebo, ki ji bo znala prisluhniti in svetovati. Na voljo ima več možnosti, med njimi osebnega zdravnika, poseben telefon za obporodne stiske ali skupine za samopomoč s strokovnim vodstvom, kjer ne bo doživljala obsojanja, temveč ji bodo lahko pomagali pri čim hitrejšem okrevanju. Če je oblika depresije močnejša, pa jo bodo zdravniki zdravili v kombinaciji z zdravili in terapijo. Vsaka mama bi se morala zavedati, da ni potrebe po tem, da bi sama reševala vse težave. Da ne more biti popolna in da bo delala napake, vendar bo z otrokom kljub temu vse v redu, da jo ima otrok rad in jo potrebuje prav takšno, kot je. In da je zanj ravno takšna, nepopolna, popolna.