Seksologinjo Ireno Rahne Otorepec smo povprašali, zakaj pride do posesivnosti in kako si pomagati. "Posesivnost in ljubosumnost sta si zelo blizu in sta v majhnih količinah dokaj pogosta v partnerskem odnosu. Ne moremo pa reči, da sta vedno škodljiva."

In kdaj postaneta škodljiva?

Kadar pa zavzameta veliko prostora v medosebnem odnosu, ima to negativne in daljnosežne posledice za vse vpletene. Ljubosumnost izvira iz osnovnega nesporazuma med partnerjema – zlasti v tem, kako razumeta npr. naklonjenost, skrb za drugega, ljubezen, kako spoštujeta avtonomnost drugega itd. Na splošno lahko rečemo, da posedujemo oziroma si lastimo stvari, ne pa ljudi. Posesivna drža ljubimca ali zakonca (uporabljam sicer moški spol, se pa nanaša na oba spola) pa v globini kaže na njegovo ranljivost, na strah pred izgubo ljubezni drugega. Posesivnost se pravzaprav "hrani" z notranjo negotovostjo. Nasprotno pa osebe, ki so samozavestne in srečne, zaupajo partnerju, da jim ta vrača ljubezen in nimajo potrebe po kontroli nad njim.

Vzroki za posesivnost so v otroštvu

Vsi ljudje potrebujemo občutek varnosti, občutek, da je nekomu mar za nas, da smo ljubljeni – vse to je potrebno, da je naše samospoštovanje neokrnjeno. Ti občutki pa izhajajo iz našega odnosa s starši v zgodnjem otroštvu. Če je bil odnos ljubeč, topel, stabilen in konstanten, smo se počutili varni, cenjeni in ljubljeni. In partnerski odnosi so nekako odsev teh izkušenj. Kadar pa smo se ob starših počutili negotove, neupoštevane, prezrte, bomo kot odrasli iskali prav tisto, po čemer smo zaman hrepeneli v otroštvu – občutek, da nas nekdo konstantno ljubi, ne glede na naše vedenje. 

Oseba, ki želi posedovati drugo osebo, poskuša nekako utišati svoje občutke tesnobe, negotovosti, ki jo pogosto prevevajo. In če najde osebo, za katero čuti, da bi lahko izpolnila ta manjko, postane do nje posesivna in ljubosumna. Partnerja želi imeti povsem zase, ne želi ga deliti z drugimi, prav tako kot otrok ne želi mame ali druge pomembne osebe deliti z nikomer.

Oseba, ki je posesivna, je nekakšen čustveni vampir

Posesivni so tako moški kot ženske. Čim bolj se posesivnost veča, bolj se druga oseba želi tega jarma osvoboditi. In kadar je posesivna oseba prizadeta, ranjena, se sprožijo strahovi in bolečina iz otroštva. Oseba postane jezna, obtožujoča, še bolj nadzoruje, za vsem tem pa se skriva njena negotovost, strah, da jo/ga partner ne ljubi, da ga lahko zapusti. Kot sem že prej omenila, sta si posesivnost in ljubosumnost blizu in lahko naštejemo najpogostejša negativna čustva, misli in vedenja, s katerimi sta povezani: jeza, strah, žalost, zavist, bes, ponižanje, obžalovanje so čustva, med mislimi izstopajo obtoževanje, zaskrbljenost, pomilovanje, pri vedenju pa besedna in fizična nasilnost. Oba trpita, ker se s tega čustvenega začaranega kroga težko izstopi. Oseba, ki je posesivna, je nekakšen čustveni vampir, ki stalno potrebuje hrano – v obliki pozornosti, občudovanja, izkazovanja ljubezni drugega. Je zahtevna in očitajoča. Oseba, ki pade v zanke posesivnosti in postane žrtev, je običajno po značaju prijazna, mila, vedno pripravljena pomagati.

Kako prepoznamo posesivnega partnerja?

Seksologinja pravi, da posesivni partner/partnerica želi drugega samo zase, niso mu všeč prijatelji, družinski člani, ker so zanj konkurenca. Lahko stalno preverja, kje je ljubljena oseba, nas pogosto kliče po telefonu, piše SMS-sporočila ali e-sporočila, lahko celo preverja osebno pošto. Lahko se vtika v garderobo, ima pripombe k stilu oblačenja. Želi o drugem izvedeti vse podrobnosti življenja. Posesivni partner sčasoma poskrbi, da sta izolirana od prijateljev, družine, če se seveda zveza ohrani.

Kaj lahko storimo, če smo s posesivnim partnerjem?

Razumeti moramo, da posesivnost partnerja izvira iz njegovega strahu, da bi ga zapustili, iz njegove globlje negotovosti. Predvsem ni priporočljivo, da pristajamo na njegove igre, da delamo stvari, ki bi ga pomirili in zadovoljili, saj s tem ne rešimo ničesar. Če pravi čas prepoznamo svarilne znake, lahko preprečimo katastrofo. Poskušajmo tudi preveriti, ali so mogoče katera od naših vedenj za partnerja provokativna in jih korigirajmo. Poskušajmo se s partnerjem pogovoriti v mirnem tonu. Lahko par poišče pomoč strokovnjaka, če si sama ne moreta pomagati. V skrajnem primeru tak odnos prekinemo, če ugotovimo, da posesivni partner ni pripravljen spremeniti svojega vedenje.

Kaj pa, če smo sami posesivni?

Najprej je dobro prepoznati razloge, zaradi katerih se počutimo posesivni. Včasih so razlogi vezani na pretekle negativne partnerske zveze, kjer je bil problem partnerjeva nezvestoba. Razmislimo o svojih starših, o odnosu do nas. Zavedati se moramo, da so to predvsem naši problemi – občutki zapuščenosti, strahu pred izgubo, in da jih projiciramo na partnerja. Treba se je naučiti sprostiti negativna čustva o sebi skupaj s strahovi o nezvestobi in si okrepiti samospoštovanje. Poskušajmo si dopovedati, da nas partner ljubi in spoštuje, in mu zaupati. Pomaga iskren pogovor v dvoje, kar lahko izboljša partnerski odnos, če se osredotočamo na prave cilje – krepitev ljubezni in spoštovanja drug drugega. Kadar pa ugotovimo, da ti ukrepi ne pomagajo in svoje posesivnosti ne zmoremo obvladati, si poiščimo strokovno pomoč psihoterapevta.