Po dogodku, kot so bile nedavne poplave, je povsem normalno, da nastopi stresna akutna reakcija, kar lahko vključuje zmedenost, dezorientacijo, občutek tesnobe, nihanje razpoloženja, pesimizem, podoživljanje dogodka, spremenjen občutek za čas, občutek, da se to ne dogaja meni, razdražljivost, slabo koncentracijo, povečan srčni utrip, glavobol ... Če pa simptomi vztrajajo več kot mesec dni, že lahko govorimo o posttravmatski stresni motnji. 

V katerih primerih se razvije posttravmatska stresna motnja?

Prej omenjeni odzivi so sicer intenzivni in lahko vztrajajo tudi nekaj tednov, vendar pa so pri akutni stresni reakciji prehodnega značaja. Če ne izzvenijo niti po mesecu dni in začnejo močno omejevati posameznikovo življenje, pa lahko pomislimo na posttravmatsko stresno motnjo (PTSM). To pomeni, da se posttravmatska stresna motnja pogosto začne kot akutna stresna reakcija, ne velja pa tudi obratno – PTSM se ne razvije pri vseh, ki so doživeli travmatični dogodek.

Kakšni so simptomi posttravmatske stresne motnje (PTSM)?

V osnovi lahko razdelimo simptome na 3 glavne skupine (glej sliko):

Poleg tega so očitne tudi negativne spremembe v kogniciji in razpoloženju, kar se lahko kaže kot nezmožnost priklica pomembnih podrobnosti v zvezi z dogodkom, vztrajna in pogosto izkrivljena negativna prepričanja o sebi ali svetu (npr. življenje je kruto, ničvredna sem ipd.), izguba zanimanja za dejavnosti in življenje nasploh, občutki krivde in sramu, občutek odrezanosti, ločenosti od drugih, čustvena otopelost, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, pa tudi občutek okrnjene prihodnosti (da npr. ne bodo živeli normalnega življenja, imeli partnerstva ipd.). Precej jasno je, da vse to močno vpliva na posameznikovo življenje, delovanje in odnose.

Čas ne celi vseh ran ... Kdaj je dobro, da poiščemo terapevtsko pomoč? Kakšne načine zdravljenja poznamo? 

Travmatični dogodki pustijo razdejanje v posameznikovem telesnem, duševnem in duhovnem svetu. Nepredelana travma ostane zapisana v našem spominu in telesu in živi še naprej, zato lahko travmatizirani še leta in desetletja doživljajo in se odzivajo, kot da se jim grozna izkušnja še vedno dogaja. 

To tudi pove, da čas sam po sebi ne celi travme, žal velja ravno nasprotno – sčasoma se lahko osnovnim simptomom priključijo še ostale težave, npr. težave v medosebnih odnosih, dolgotrajna bolniška, nezaposlenost ipd. 

Po drugi strani akutna stresna reakcija sama po sebi ne zahteva strokovne pomoči, tu bi lahko rekli, da čas celi rane. Kadar pa ti odzivi prerastejo v posttravmatsko stresno motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno pomoč.

Pri tem je pomembno, da obravnava in s tem okrevanje poteka po stopnjah: 

1. stopnja – stabilizacija vključuje zmanjševanje simptomov, regulacijo stresnih odzivov, razvoj oz. krepitev virov moči pri posamezniku. Najprej je potrebno delati na stabilizaciji in krepitvi posameznika, prezgodnje soočanje s travmatičnimi spomini bi namreč lahko povzročilo retravmatizacijo.

2. stopnja – soočenje s travmo, kjer gre za predelovanje travmatične izkušnje in spominov v varnem strokovnem odnosu.

3. stopnja – integracija travmatične izkušnje, osebnosti in soočanje z nalogami vsakdanjega življenja ter vzpostavljanje varnih odnosov.