Nedvomno je soočanje s težjimi čustvi lahko zahtevno in neprijetno. Vsi se verjetno strinjamo, da je veliko lažje zatreti, potlačiti negativna čustva in jih tako 'shraniti' za kasneje, namesto da bi vstopili z njimi v stik in jih predelali, ko se pojavijo. A tako kot smo omenili že zgoraj, je zdravo soočanje s čustvi bistvenega pomena za duševno, duhovno in fizično dobro počutje. 

Kaj so potlačena čustva? 

Potlačena čustva so preprosto čustva, ob katerih se odločimo, da si jih ne bomo priznali in s tem ustrezno ukrepali ali jih izrazili. A dejstvo je, da tudi če čustva skušamo zanikati, jih nikoli ni mogoče zares zatreti, zato so še vedno v nas – zakopana nekje globoko. S tem nosimo odvečno negativno energijo, ki na nas nezavedno vpliva. Vse stvari v naravi imajo težnjo, da s sproščanjem energije postanejo stabilne, in pri ljudeh ni čisto nič drugače. Potlačena čustva se morajo na nek način sprostiti, da smo psihično stabilni in v ravnovesju. 

Poglejmo primer mlade ženske, ki je na delovnem mestu deležna psihičnega nasilja s strani nadrejenega. Šef na njo pogosto kriči, omalovažuje njeno delo in neupravičeno kritizira. Vse to mirno prenaša, ker se boji izgube službe. Čustva, ki jih čuti ob njegovem krivičnem vedenju, potlači in mirno dela naprej. Kaj se zgodi z njeno jezo, žalostjo, občutki krivice, ki se ji godi? Kako se znebi občutkov? Ko pride domov, jezo vsakodnevno sprošča na svoje otroke, ki niso čisto nič krivi za njeno slabo voljo. Namesto da bi jezo usmerila na svojega šefa in mu povedala, da je njegovo početje nesprejemljivo, tako jezo preusmeri na najbližje. Kaj pa v primeru, ko jeze ne sprosti niti doma? Takrat jo preprosto povedano ohranja v sebi in samo predstavljamo si lahko, koliko nakopičene jeze, besa in vseh drugih občutkov mora nositi s seboj. 

Podobno kot za zgoraj opisan primer velja za vse ostale življenjske situacije, v katerih ne dovolimo izraziti jeze, žalosti, razočaranja, krivice in ostalih težjih čustev in občutij. Lahko gre za tlačenje čustev ob partnerju, ki nam ne vrača ljubezni, morda gre za zanikanje čustev ob starših, ki presegajo naše meje. Scenarijev, ki v nas prebujajo neprijetna čustva, je veliko in vsak sam lahko pri sebi razmisli, kaj mu v odnosih z drugimi povzroča največ težav. 

Kakšni so vzroki za tlačenje čustev? 

Glavni razlogi, da zanikamo, zatiramo in skušamo ignorirati čustva, so, da je to morda za nas preveč boleče, morda tega ne znamo, ker se v otroštvu nismo naučili, ali pa ne želimo pokvariti odnosov z drugimi. Obstaja torej vrsta psiholoških vzrokov, zakaj tlačimo čustva, nekateri med njimi pa so neposredno ali posredno povezani z ohranjanjem lastne družbene podobe. 

Negativna čustva je boleče doživljati in si jih priznati, jih je pa lažje potlačiti in se jim tako izogniti. Enostavna formula je – če npr. jezo, žalost potlačim, se mi z njo ni treba ukvarjati. 

Ljudje si pogosto želimo biti popolni zase in za druge. Priznavanje njihovih napak je lahko zelo težko, saj s tem izzovemo konflikt. Temu pa se večina želi izogniti, zato raje preusmeri pozornost drugam. 

Nekateri verjamejo, da je izražanje čustev in občutkov znak šibkosti, labilnosti in pomanjkanja nadzora nad seboj. Takšno prepričanje pogosto izvira iz najzgodnejših let. 

Pretirano poudarjanje pozitivnosti spodbuja ljudi, naj prezrejo negativna čustva, saj ne želijo, da bi jih ljudje doživljali kot negativne. 

Čustva in otroštvo 

Težave s prepoznavanjem in izražanjem čustev imajo najpogosteje korenine v otroštvu. Starši, ki svojih otrok niso znali ali zmogli naučiti upravljanja s čustvi, so ob otroku redko kazali svoja čustva in govorili o njih; sramotili ali kaznovali otroka zaradi izraženih čustev; govorili o čustvih kot o napačnih ali nedovoljenih in zanikali čustva otroka. Če je izražanje čustev ob starših vodilo v stisko ali neprijetne občutke, se je otrok naučil, da se jim je varneje izogniti. Kot odrasel bo nezavedno tlačil svoja čustva, ne da bi se zavedal, kaj počne. Starš je tisti, ki otroka nauči zdravega upravljanja s čustvi, in sicer tako, da pogosto govori o občutkih, jim da imena, jih naslovi; spodbuja k delitvi izkušenj; normalizira pozitivne in negativne čustvene izkušnje; ne obsoja in ne kritizira čustvenega izražanja otroka. 

Izražanje čustev je pomembno 

Čustev ne smemo zatirati, zanikati in jih odrivati stran, temveč si jih moramo priznati, jih ozavestiti (npr. Jezen sem. Žalosten sem.) in jih izraziti ter tako predelati (npr. s pogovorom, pisanjem, športom ...). Najslabše je, če poslušamo ljudi, ki nam govorijo: Ne bi smel tako čutiti, pretiravaš, bodi pozitiven, ne bodi tako čustven. To so najpogostejše fraze, ki vodijo k zatiranju čustev, uporabljajo pa jih predvsem tisti, ki ne znajo upravljati s čustvi, jih ne razumejo in mislijo, da lahko z zanikanjem rešijo vse. 

Kakšne so lahko poledice? 

Posledic zatiranja neprijetnih čustev je lahko več. Ena od teh je, da se po krivici znesemo nad drugimi, čeprav se razlog za našo slabo voljo skriva povsem drugje. V tem primeru lahko skozi daljše obdobje začnejo trpeti naši odnosi z najbližjimi. Druga možnost je, da zatrta čustva najdejo svoje mesto v našem nezavednem in telesu. Skozi čas lahko to privede do nihanj razpoloženja, nepojasnjene žalosti, depresije. Lahko se začnejo celo stopnjevati in se izražati skozi nenadzorovane izbruhe jeze in agresije. Če naš mehanizem spoprijemanja s čustvi traja skozi daljše obdobje – npr. leta, pa se lahko potlačena čustva izrazijo tudi skozi zdravstvene težave, kot so bolečine, avtoimune bolezni, rakava obolenja ...

Viri: PsychMechanics / HealthLine