Trdimo lahko, da ne obstaja človek, ki ne bi vsaj enkrat v življenju slišal reka, da so umetniki nekoliko 'posebni'. 

"Zvezdna noč" Vincenta van Gogha, ki očara vsakogar, je denimo prikaz umetnikovega pogleda z njegovega okna v psihiatrični bolnišnici Saint Paul de Mausole, kjer se je zdravil. 

"Krik" Edvarda Muncha odraža tisto, kar je čutil med svojo hojo; nebo je postalo 'krvavo' in on, poln tesnobe, je začutil neskončen krik narave. Munch, ki je trpel zaradi tesnobe in halucinacij, je v svoj dnevnik zapisal: "Moj strah pred življenjem je zame nujen, tako kot moja bolezen. Neločljiva sta od mene in njuno uničenje bi uničilo tudi mojo umetnost.''

Seznam umetnikov, ki so imeli duševne motnje in so ustvarjali izjemne mojstrovine, je dolg, med njimi pa so tudi Ludwig van Beethoven, Claude Monet, Richard Wagner, Edgar Allan Poe, Frida Kahlo, Virginia Woolf ...

Povezava med duševnimi motnjami in umetnostjo – mit ali resnica?

Četudi lahko vidimo, da je mnogo najboljših umetnikov, na takšnem ali drugačnem področju, dejansko imelo duševne težave oz. bolezni, povezava ni nujno resnična – je pa pogosta in celo dokazana. Ta predpostavka se je pojavila pred več kot dvema tisočletjema, ko je Platon rekel: "Vsi dobri pesniki niso pri zdravi pameti, ko ustvarjajo svoje čudovite pesmi." Takrat so namreč verjeli, da so za ta trenutek razsvetljenja odgovorni bogovi. To prepričanje se je nadaljevalo tudi kasneje v zgodovini, filozof Nietzsche pa ga je ponazoril s stavkom: "Posameznik mora v sebi zadržati kaos, da lahko rodi plešočo zvezdo. Ali to pomeni, da so vsi umetniki 'nori'? Ali pa da moramo morda biti resnično 'posebni', da lahko ustvarimo kakšno kreativno delo? Morda pa lahko ustvarjamo umetnost, četudi nas ta ne gane, a umetnost na koncu ne bo tako dobra."

Čeprav je dokazana določena povezava med duševnimi motnjami in ustvarjalnim 'nagonom', povezava ne pomeni vzročne zveze, torej ne vemo, kaj je pred čim in kaj je posledica česa. Kot bi se vprašali: kaj je bilo prej – kokoš ali jajce? 

Veliko bolj verjetno je, da bi marsikateri umetnik ustvaril bistveno več, če ne bi imel duševnih motenj, ki bi, kot predvidevajo, omejevale njegovo delovanje. Gre namreč omeniti, da je denimo Van Gogh največ ustvarjal prav med zdravljenjem in v obdobjih, ko so se njegove težave umirile.

Torej smo bližje mitu kot resnici

Neka študija je pokazala, da se bolniki in družinski člani bolnikov s shizofrenijo in bipolarno motnjo pogosteje odločajo za kreativne poklice. Ena od možnih razlag za lastnosti kreativnih ljudi je, da razmišljajo zunaj okvirov, ne da bi zavračali nekatere 'čudne' ideje. To jim omogoča, da se ognejo rutinskemu razmišljanju, ki ga imajo manj kreativni posamezniki. Toda tudi šibkejša obvladljivost mišljenja je povezana z večjo ranljivostjo za psihološke motnje.

Toda če obstaja rahla povezava med duševnimi motnjami in ukvarjanjem z umetnostjo, zakaj hipoteza o norem geniju obstaja še danes? 

Razlog, zakaj nekateri še vedno verjamejo, da je povezava med duševnimi motnjami in ukvarjanjem z umetnostjo večja, kot je v resnici, je t. i. hevristika razpoložljivosti. S to hevristiko (bližnjico v razmišljanju) ocenimo verjetnost in zastopanost pojava glede na to, s kakšno lahkoto pridobimo informacije o njem. Že od otroštva vemo, da imajo umetniki pogosto drugačen, občutljivejši pogled na svet, kar vpliva na njihovo ustvarjalnost. 

Zaradi velike količine tovrstnih informacij, od katerih nekatere predstavljajo stereotipe, nekatere pa zmotne predpostavke o vzročnosti, je ta hipoteza v glavah mnogih preprosto bolj dostopna, zato zlahka prezremo, da veliko število kreativnih ljudi nima duševnih motenj, kot tudi, da večina ljudi z duševnimi motnjami ne postane veliki umetniki.

Umetnost kot terapija

Nasprotno pa umetnost lahko blagodejno vpliva na duševno zdravje, kar dokazuje priljubljenost različnih oblik likovne terapije v današnjem času. Tukaj se prilega t. i marginalna umetnost, ki jo ustvarjajo umetniki samouki, služi pa predvsem izražanju občutkov, misli in prepričanj.

Neki psihiater se je odločil za takšen pristop do svojih pacientov in je poskušal naslikati, kaj mu govorijo, da bi bolje razumel njihove občutke. Slike je komentiral s pacienti in njihove povratne informacije so mu dale širok vpogled v to, ali je ujel občutke pacientov. S predelavo slike je vse bolj vstopal v svet pacientov in jo opisal kot zelo dragoceno izkušnjo.

Umetniško izražanje lahko ljudem pomaga izraziti tisto, česar ne morejo opisati z besedami, in jim tako olajša vsakodnevno delovanje. Slikanje se lahko uporablja tudi pri bolnikih s telesno dismorfično motnjo, da bi bolje razumeli, kako se počutijo. Risbe sprožijo globlji pogovor o tem, kaj čutijo in kako vidijo sebe, kar je dragoceno tako za bolnika kot za psihologa.

Izrazite svojo ustvarjalnost

Glavno sporočilo je, da nam ni treba biti umetnik, da bi ustvarjali in izražali svojo ustvarjalnost. Če ste ustvarjalni in želite svoje misli in občutke usmeriti v neko obliko umetnosti, vas spodbujamo, da preizkusite različne ustvarjalne tehnike in poiščete tisto obliko izražanja, ki vas sprošča in vam pomaga, da se počutite bolje.

Vir: kakosi.hr