Pokojni Christopher Peterson, avtor ene bolj znanih knjig, A Primer in Positive Psychology, je leta 2008 v svojem članku zapisal da je ''pozitivna psihologija zasnovana tako, da 'dopolnjuje' in 'razširja' problematiko in področja, ki jih druge veje psihologije, ki prevladujejo že desetletja, ignorirajo''. Pozitivna psihologija je psihološka znanost in praksa. Četudi je splošno prepričanje ravno obratno, se ukvarja tako z močjo naše psihe kot tudi z njeno šibkostjo. Po mnenju vodilnih avtoritet na tem področju, denimo Martina Seligmana in Mihalyja Csikszentmihalyija, pozitivna psihologija pomaga ljudem doseči ''znanstveno razumevanje in učinkovite posege za uspeh posameznikov, družin in skupnosti". Kaj to sploh pomeni? Da bi lahko resnično razumeli koncept pozitivne psihologije, moramo dojeti ravni in modele splošne psihologije, predvsem pa moramo razumeti delovanje svojega uma. 

Ravni pozitivne psihologije 

Pozitivno psihologijo sestavljajo tri različne ravni.

Subjektivna raven: osredotoča se na občutke sreče, dobrega počutja in optimizma ter na to, kako ti občutki spreminjajo naše vsakodnevne izkušnje.

Individualna raven: je sestavljena iz kombinacije občutkov na subjektivni ravni in vrlin, kot so odpuščanje, ljubezen in pogum.

Skupinska raven: zajema pozitivno interakcijo s skupnostjo, vključno z vrlinami, kot sta altruizem in družbena odgovornost, ki krepita družbene vezi.

Pozitivna psihologija in model PERMA

Da bi bolje razložili in opredelili dobro počutje, ki je glavni poudarek pozitivne psihologije, je prej omenjeni Seligman ustvaril model PERMA. PERMA je kratica za naslednjih pet elementov dobrega počutja:

– pozitivna, prijetna čustva ali doživljanje optimizma ter hvaležnosti zaradi preteklosti, zadovoljstva v sedanjem trenutku in upanja v prihodnost;

– angažiranost oziroma doseganje pretoka s prijetnimi dejavnostmi in hobiji; 

– odnosi s poudarkom na poglobljenih vezeh z družino, prijatelji in znanci – ključen je poudarek na 'osmišljenih odnosih'; 

– pomen videnja in iskanja smisla v življenju, ki je večji od nas; 

– prizadevanje za dosežke, cilje in uspehe. 

Pozitivno psihologijo lahko apliciramo na številnih različnih področjih, vključno z izobraževanjem, terapijo, samopomočjo, obvladovanjem stresa in težavami na delovnem mestu. Učitelji, trenerji, terapevti in delodajalci lahko s pomočjo strategij pozitivne psihologije motivirajo druge in posameznikom pomagajo razumeti in razviti njihove osebne moči. Pozitivna psihologija namreč poudarja, da imamo te prav vsi. 

Vpliv pozitivne psihologije

Poglejmo si nekaj vplivov, hkrati pa konkretnih primerov, kako deluje pozitivna psihologija. Vzemimo za primer najprej denar. V družbi pogosto govorimo, da z denarjem ne moremo kupiti sreče in dobrega počutja, kar je vsekakor res, a z denarjem si lahko kupimo določene stvari, ki pa jih nekateri posameznikom povezujejo s pojmom sreče. Tu strokovnjaki poudarjajo, da sreče nikakor ne moremo definirati drugače kot tako, da jo definira vsak zase. Pozitivna psihologija v nasprotju s prepričanjem mnogih ne poudarja individualizma in egocentrizma, temveč poudarja ravno pomen močne socialne mreže, dobrih in zadovoljivih odnosov, ki naj bi nas ljudi še dodatno opolnomočili. Medtem ko so znanstveniki ugotovili, da na našo srečo v resnici vpliva tudi genetika, so hkrati odkrili, da se lahko optimizma, altruizma in samega občutka hvaležnosti naučimo! 

Kakšne pa so pasti pozitivne psihologije? 

Pozitivno psihologijo pogosto zamenjujejo s pozitivnim razmišljanjem in jo napačno razumejo kot taktiko samopomoči in ne kot teorijo, podprto z raziskavami. Če smo konkretnejši – pozitivna psihologija je znanstvena veja, ki se osredotoča na to, kako s pozitivnim pristopom in z različnimi modeli ter načini opolnomočiti človeka in mu pomagati. Osredotoča se na vedenja, ki lahko vodijo do optimiziranega uma, pa tudi na miselne vzorce, ki vodijo do bolj funkcionalnega vedenja.

Pozitivna psihologija v primerjavi s pozitivnim razmišljanjem

Ko ljudje govorijo o področju pozitivne psihologije, povezane s srečo, govorijo o pozitivnem razmišljanju, pozitivnih trditvah in pozitivni miselnosti. Velikokrat slišimo, da je ''pozitivna psihologija zgolj utvara in da kaj takšnega ni in ne more biti znanstveno dokazano''. Pozitivno razmišljanje je lahko fantastičen način za lajšanje stresa. Zajema lahko kognitivno preoblikovanje za boj proti običajnim kognitivnim izkrivljanjem; lahko vključuje zavestno osredotočanje na koristi situacije in ne na njene pomanjkljivosti ali preusmerjanje pozornosti stran od negativnih dogodkov; lahko vključuje zavestni poskus, da bi se nehali osredotočati na negativne točke v življenju. Vključuje optimizem in hvaležnost ter podporo in lahko vključuje pozitivne trditve in odločen napor, da se nehamo pritoževati. Pozitivno razmišljanje v veliki meri temelji na kognitivnih (miselnih) načinih za doseganje čustveno bolj pozitivnega uma z razumevanjem, da se, če mislimo bolj pozitivno, počutimo bolje in delujemo iz močnejše, bolj funkcionalnega izhodišča znotraj nas samih. Pozitivno mišljenje lahko dokazano pomaga pri soočanju z izzivi, prav tako pa pri doseganju lastnih in skupnih ciljev. 

Pozitivna psihologija pa je vseeno nekoliko drugačna. Vsebuje lahko vse te stvari, vendar je znanstvena veja, ki je mnogo več kot zgolj 'pozitivno razmišljanje.' Pozitivna psihologija se osredotoča na vedenja, ki lahko vodijo do optimiziranega uma, pa tudi na miselne vzorce, ki vodijo do bolj funkcionalnih vedenj, podobno kot kognitivno-vedenjska terapija. Toda v primerjavi s slednjo se pozitivna psihologija bolj osredotoča na to, kaj lahko že tako funkcionalnim ljudem še bolje uspeva, kot pa na odpravljanje težav, ki lahko povzročajo težave v življenju. Pozitivna psihologija lahko pomaga ljudem, ki jim gre precej dobro, da maksimirajo svoj potencial, in ljudem, ki se soočajo s stresom, da postanejo ljudje, ki so odpornejši proti stresu in v resnici tudi bolj uživajo v svojem življenju.

''Pred drugo svetovno vojno je imela psihologija tri različne naloge: zdravljenje duševnih bolezni, pomoč ljudem za produktivnejše in bolj izpolnjujoče življenje ter prepoznavanje in negovanje velikih talentov,'' sta leta 2000 zapisala Seligman in Mihaly Csikszenmihalyi. Kmalu po drugi svetovni vojni se je glavni poudarek psihologije premaknil k prvi prednostni nalogi: zdravljenje nenormalnega vedenja in duševnih bolezni. V petdesetih letih so humanistični misleci, kot so Carl Rogers, Erich Fromm in Abraham Maslow, pomagali obnoviti zanimanje za drugi dve področji z razvojem teorij, ki so se osredotočale na srečo in pozitivne vidike človeške narave. Splošno zanimanje za pozitivno psihologijo je od uvedbe samega koncepta izjemno naraslo. Danes namreč vse več ljudi išče informacije o tem, kako lahko postanejo bolj izpopolnjeni in izkoristijo ves svoj potencial. S tem pa ni z nobenega vidika popolnoma nič narobe, še manj pa je škodljivo! 

Vir: verywellmind in healthline